Novice, članki in odmevi ...
Alexander Gadjiev: “Če telo ni mehko, prožno, se to sliši v glasbi”
Primorske novice
Tekst in foto: Andraž Gombač
Dolgi vrsti nagrad in priznanj je poleti na tekmovanju v Sydneyju dodal absolutno zmago, prejšnji mesec pa drugo nagrado v Varšavi, na nekakšnih klavirskih olimpijskih igrah, kjer so ga za povrh razglasili še za najboljšega interpreta Chopinove sonate. V svet je odšel Aleksander Gadžijev, rodno Gorico pa pri 27 letih obiskuje Alexander Gadjiev, eden najboljših pianistov na planetu - potrjeno s štampiljko!
Osvaja nagrado za nagrado, niza koncert za koncertom, že lep čas ni bil v Berlinu, kjer stanuje zdaj, pogosteje je na odru kakor v stanovanju. Sredi meseca se je Alexander Gadjiev na 20. Klavirskih dnevih v Avditoriju Portorož za dolge stoječe ovacije občinstvu zahvalil s kar petimi dodatki. Hitri razprodaji vstopnic je sledil strožji vladni odlok, zaradi katerega so morali organizatorji med obiskovalci zagotoviti prosto sedišče. Da polovica občinstva ne bi ostala brez umetnosti, je Gadjiev v soboto nastopil na kar dveh koncertih zapored. Poleg tega je preprost in prisrčen pianist prej, vmes in potem delil avtograme, klepetal z oboževalci, marsikdo si je zaželel fotografije, novinarke so dobile izjave in kratke intervjuje ...
Nedelja v rodni Gorici je bila prav tako delovna, v ponedeljek zjutraj pa je mladenič prikorakal še na Travnik, osrednji goriški trg, in sedel k daljšemu intervjuju, le nekdaj ur zatem pa z brniškega letališča poletel nazaj na Poljsko.
Koliko kavic ste si utegnili privoščiti med sedanjim postankom v Gorici?
“Najbrž sem edini zamejec, ki ne pije kave. (nasmešek) Bolje se počutim brez nje. Vedno so mi pravili, da imam že tako dovolj energije, tako da raje pijem čaj. Kolikokrat sem te dni sedel v bar? Enkrat. Zdaj, tu. V soboto sem priletel iz Poljske in šel takoj na koncert v Portorož. Pravzaprav na dva v istem večeru.”
Koliko pa se jih je na Poljskem zvrstilo od prejema nagrade?
“Pet. Poleg tega sem imel veliko intervjujev, sestanek z menedžerjem in drugimi, vmes pa sem skočil še v Rim, kjer me je sprejel italijanski minister za kulturo. Ne samo mene, več nagrajenih glasbenikov se je z ministrom srečalo na uradnem sprejemu v prelepi palači.”
Vam je čestital tudi slovenski minister?
“Ne, sem pa takoj po tekmovanju na tviterju prebral čestitko predsednika Boruta Pahorja. Pisali so mi tudi z novogoriške občine.”
Ne le v Varšavi, poleti ste z nastopom prek spleta zmagali že na tekmovanju v Sydneyju ...
“Res, boljšega leta si ne bi mogel želeti. Ti zmagi se lepo dopolnjujeta: uspeh v Varšavi odpre veliko vrat po Evropi, po zaslugi zmage v Sydneyju pa bom oktobra in novembra naslednje leto skoraj dva meseca na avstralski turneji. Načrtujemo še nastope po Japonski, Kitajski, na Tajvanu, v Hongkongu ... A najprej me čakajo koncerti po Evropi. Že danes odletim nazaj v Varšavo.”
In kdaj sledi prvi koncert?
(podrsa po telefonu) “Jutri. Potem pa še pojutrišnjem in v nedeljo, ko bom v Poznanju, enem največjih poljski mest, nastopil z zelo dobrim komornim orkestrom Amadeus Chamber Orchestra. Vedno igram Chopinov drugi klavirski koncert, medtem pa se že učim druge stvari. Konec meseca me čaka koncert z BBC-jevim orkestrom v Londonu.”
Aha, seveda, ste prvi slovenski “BBC-jev umetnik nove generacije”. Za obdobje 2019-2021, drži?
“Tako je, ampak ker zaradi virusa ni bilo kaj dosti koncertov, so podaljšali do 2022. Najprej bom igral RespighijevKoncert za klavir v a-molu, pozneje pa z drugim BBC-jevim orkestrom še Skrjabinov Koncert za klavir in orkester. Študiral bom še nekaj drugih ...”
Chopin hkrati gleda nazaj in naprej
Iskreno: Ste se Chopina že kaj naveličali?
“Ne. Če bi vanj vložil malo časa in truda, bi se ga hitro naveličal. Ampak sem vložil veliko, tudi raziskoval sem, se poglabljal vanj, iskal nove poti.”
Kaj vse vas zanima pri njem?
“Vidim ga kot središčno figuro, tudi v zgodovinskem pogledu. Kot most med starejšo klasiko in modernejšo umetnostjo. Rad je imel Bacha, Mozarta, pri Beethovnu so mu bila nekatera dela všeč, nekatera pa manj. Na primer, v As-dur sonati je slišal March funèbre, in predstavljam si, da je tudi to navdihnilo njegovo pogrebno koračnico, ki jo je vključil v Sonato v b-molu, op. 35. Med Chopinovimi so mi najbolj pri srcu pozna dela, kjer je zelo zazrt v prihodnost. Začutimo skoraj impresionističnega duha, v mazurki zveni že skoraj kot Skrjabin, harmonije se prepletajo ... Bral sem članek o Chopinovem vplivu na Wagnerja.
Tekst in foto: Andraž Gombač
Dolgi vrsti nagrad in priznanj je poleti na tekmovanju v Sydneyju dodal absolutno zmago, prejšnji mesec pa drugo nagrado v Varšavi, na nekakšnih klavirskih olimpijskih igrah, kjer so ga za povrh razglasili še za najboljšega interpreta Chopinove sonate. V svet je odšel Aleksander Gadžijev, rodno Gorico pa pri 27 letih obiskuje Alexander Gadjiev, eden najboljših pianistov na planetu - potrjeno s štampiljko!
Osvaja nagrado za nagrado, niza koncert za koncertom, že lep čas ni bil v Berlinu, kjer stanuje zdaj, pogosteje je na odru kakor v stanovanju. Sredi meseca se je Alexander Gadjiev na 20. Klavirskih dnevih v Avditoriju Portorož za dolge stoječe ovacije občinstvu zahvalil s kar petimi dodatki. Hitri razprodaji vstopnic je sledil strožji vladni odlok, zaradi katerega so morali organizatorji med obiskovalci zagotoviti prosto sedišče. Da polovica občinstva ne bi ostala brez umetnosti, je Gadjiev v soboto nastopil na kar dveh koncertih zapored. Poleg tega je preprost in prisrčen pianist prej, vmes in potem delil avtograme, klepetal z oboževalci, marsikdo si je zaželel fotografije, novinarke so dobile izjave in kratke intervjuje ...
Nedelja v rodni Gorici je bila prav tako delovna, v ponedeljek zjutraj pa je mladenič prikorakal še na Travnik, osrednji goriški trg, in sedel k daljšemu intervjuju, le nekdaj ur zatem pa z brniškega letališča poletel nazaj na Poljsko.
Koliko kavic ste si utegnili privoščiti med sedanjim postankom v Gorici?
“Najbrž sem edini zamejec, ki ne pije kave. (nasmešek) Bolje se počutim brez nje. Vedno so mi pravili, da imam že tako dovolj energije, tako da raje pijem čaj. Kolikokrat sem te dni sedel v bar? Enkrat. Zdaj, tu. V soboto sem priletel iz Poljske in šel takoj na koncert v Portorož. Pravzaprav na dva v istem večeru.”
Koliko pa se jih je na Poljskem zvrstilo od prejema nagrade?
“Pet. Poleg tega sem imel veliko intervjujev, sestanek z menedžerjem in drugimi, vmes pa sem skočil še v Rim, kjer me je sprejel italijanski minister za kulturo. Ne samo mene, več nagrajenih glasbenikov se je z ministrom srečalo na uradnem sprejemu v prelepi palači.”
Vam je čestital tudi slovenski minister?
“Ne, sem pa takoj po tekmovanju na tviterju prebral čestitko predsednika Boruta Pahorja. Pisali so mi tudi z novogoriške občine.”
Ne le v Varšavi, poleti ste z nastopom prek spleta zmagali že na tekmovanju v Sydneyju ...
“Res, boljšega leta si ne bi mogel želeti. Ti zmagi se lepo dopolnjujeta: uspeh v Varšavi odpre veliko vrat po Evropi, po zaslugi zmage v Sydneyju pa bom oktobra in novembra naslednje leto skoraj dva meseca na avstralski turneji. Načrtujemo še nastope po Japonski, Kitajski, na Tajvanu, v Hongkongu ... A najprej me čakajo koncerti po Evropi. Že danes odletim nazaj v Varšavo.”
In kdaj sledi prvi koncert?
(podrsa po telefonu) “Jutri. Potem pa še pojutrišnjem in v nedeljo, ko bom v Poznanju, enem največjih poljski mest, nastopil z zelo dobrim komornim orkestrom Amadeus Chamber Orchestra. Vedno igram Chopinov drugi klavirski koncert, medtem pa se že učim druge stvari. Konec meseca me čaka koncert z BBC-jevim orkestrom v Londonu.”
Aha, seveda, ste prvi slovenski “BBC-jev umetnik nove generacije”. Za obdobje 2019-2021, drži?
“Tako je, ampak ker zaradi virusa ni bilo kaj dosti koncertov, so podaljšali do 2022. Najprej bom igral RespighijevKoncert za klavir v a-molu, pozneje pa z drugim BBC-jevim orkestrom še Skrjabinov Koncert za klavir in orkester. Študiral bom še nekaj drugih ...”
Chopin hkrati gleda nazaj in naprej
Iskreno: Ste se Chopina že kaj naveličali?
“Ne. Če bi vanj vložil malo časa in truda, bi se ga hitro naveličal. Ampak sem vložil veliko, tudi raziskoval sem, se poglabljal vanj, iskal nove poti.”
Kaj vse vas zanima pri njem?
“Vidim ga kot središčno figuro, tudi v zgodovinskem pogledu. Kot most med starejšo klasiko in modernejšo umetnostjo. Rad je imel Bacha, Mozarta, pri Beethovnu so mu bila nekatera dela všeč, nekatera pa manj. Na primer, v As-dur sonati je slišal March funèbre, in predstavljam si, da je tudi to navdihnilo njegovo pogrebno koračnico, ki jo je vključil v Sonato v b-molu, op. 35. Med Chopinovimi so mi najbolj pri srcu pozna dela, kjer je zelo zazrt v prihodnost. Začutimo skoraj impresionističnega duha, v mazurki zveni že skoraj kot Skrjabin, harmonije se prepletajo ... Bral sem članek o Chopinovem vplivu na Wagnerja.
Na to običajno niti ne pomislimo, vedno govorimo le o vplivu Liszta ali Berlioza na Wagnerja. Tudi v Preludiju, op. 45, ki sem ga igral na začetku portoroškega koncerta, občudujem krasne modulacije, nobene fiksirane tonalitete ni, vse se preliva, kar je najbrž fasciniralo tudi Wagnerja. Chopin torej hkrati gleda nazaj in naprej, obenem pa je eden prvih res velikih, gigantskih slovanskih skladateljev. Zanimiva je tudi njegova zgodba. Mati je bila poljskega, oče francoskega rodu. Pri 21 letih se je preselil v Pariz, kjer je ostal. Zaradi političnih razmer se ni več mogel vrniti na Poljsko, ki pa jo je vseskozi pogrešal. Bil je razdvojen, kar je v glasbi čutiti, kakor seveda tudi slovanski odnos do melodije ...”
Vas zanima tudi skladateljevo življenje? Berete biografije, pisma ...?
“Berem. Nisem ljubitelj kakih pikantnih detajlov, rad pa začutim umetnikovo osebnost. Potem se mi med igranjem njegovih skladb zdi, da imam ob sebi prijatelja.”
Čutite odgovornost tudi do pokojnega skladatelja?
“Letos sem si pa res skušal predstavljati, kako bi Chopin interpretiral svoje lastno delo. Spraševal sem se, zakaj je kaj napisal tako ... Pri njem večkrat naletiš na nepričakovano, na stvari, ki naj ne bi sodile skupaj. Na primer, v partituri sta sočasno crescendo in diminuendo, naraščanje in pojemanje. Ali pa pričakuješ, da bo šel v določeno smer, nakar te preseneti z zasukom v nekaj čisto drugega. Ni ravno linearen skladatelj, s tem pa interpretu daje možnost ... ne samo velike svobode, ampak tudi mnogih občutij, s katerimi napolni še tako majhen prostor. Že v skladbi, ki traja le dve minuti, se zgodi ogromno. Ni preprosto potovanje od A do B.”
Že sam je precej spreminjal svoje skladbe, jih vsakič zaigral drugače.
“Seveda! Tudi veliko različnih edicij obstaja. Improviziral je, nasploh so takrat h glasbi pristopali drugače kot danes. Zdaj spet vse bolj raziskujemo, kako so igrali takrat, kako so se učili, kakšno izobrazbo so imeli ... To je pomembno, saj vpliva na vse, tako na igranje kakor na skladanje. Današnja izobrazba je drugačna, imamo pianiste, ki naj bi samo igrali skladbe drugih skladateljev, kot profesionalci nastopali na koncertnih turnejah. Ampak Chopin je v vsem življenju nastopil malokrat ...”
Baje niti tridesetkrat.
“No, jaz sem toliko koncertov imel samo v zadnjem letu.”
Chopin je baje imel hudo tremo. Jo imate tudi vi?
“Odvisno. Treme niti ne, gotovo pa čutim odgovornost: do občinstva, do glasbe, to vsekakor. Ni pa ta trema omejujoča.”
Je bolj prijetno vznemirjenje?
“Tako, ja. Komaj čakam, da stopim na oder. Večinoma, ne vedno. Odvisno tudi od tega, kako sem spal, kaj sem jedel ...”
Ali že pred odhodom na oder veste, kaj se bo v vas dogajalo med nastopom?
“Nikoli natančno ne vem, kakšni bodo občutki. Ampak prav zato toliko vadimo - da ne obvladamo samo snovi, ampak tudi občutke. Sicer te kaj lahko preseneti, zmede.”
Kaj se med igranjem dogaja v vas?
“Huh, če bi vedel ... (s prsti pobobna po mizici) Idealno je, da med igranjem ne misliš, da se ti po glavi ne pletejo besede. Ko začne teči potok misli, presahne potok glasbe. Najbolje je, da si v visoko senzibilnem stanju, v katerem občutiš vse, kar se dogaja, prefinjeno, do najmanjših detajlov. Obenem pa se prepustiš, ne onemogočiš tistega, kar se lahko zgodi že v naslednjem trenutku. Hkrati torej stroga koncentracija in neke vrste svoboda, tudi fizična, tako da nisi v krču. Če telo ni mehko, prožno, se to sliši v glasbi.”
Alexander Gadjiev na Travniku v Gorici, nekaj ur preden je spet poletel proti Poljski.
Nekoč ste omenjali ruskega igralca in režiserja Stanislavskega, utemeljitelja metode čutnega in čustvenega spomina.
“Res je, to pride prav med vajo, ko v svoji sobi razmišljaš o motivaciji. Večkrat sem sodeloval s pevci, ki pa imajo pred sabo besedilo, tako da gredo te reči pri njih drugače kot pri glasbenikih, ki imamo note. Spomnim se, kako sem v Berlinu, ko smo imeli nekaj časa, sopranistki zaigral Chopinovo balado, pa me je spraševala, kakšno motivacijo najdem v tej skladbi, kaj se me dotakne, me gane ... Nikoli prej nisem razmišljal v teh kategorijah, vedno so me zanimali čisto glasbeni vidiki, harmonije in drugo. Tudi atmosfera, karakter, ampak nisem se spraševal o motivaciji, o pomembnosti posameznih glasbenih fraz, stavkov. In res, zatem sem si začel ob note zapisovati misli, vtise. Na primer: ‘On jo poljubi.’ (smeh) Ali kaj bolj filozofskega. Pomaga, če poiščeš kak tak motivacijski stavek. Ampak med koncertom pozabiš na vse to.”
Seveda pa v skladbo, ki jo igrate, vseeno vnašate svoje spomine, izkušnje ...
“Vsekakor, vse se poveže.”
Ni pa Chopin tisti, ki se vam najbolj prilega, ki ga čutite kot najbolj svojega, a ne?
“Pred tremi, štirimi leti bi vam takoj pritrdil. Potem pa sem se toliko ukvarjal z njim, da ... To te spremeni. Vstopiš v zelo poseben, intimen, subjektiven, res samosvoj svet. Ni tako povezan z določenimi ideali in objektivnim razvojem glasbe kot kak Beethoven, ampak gre res v človekovo notranjost, v intimo. Z njim sem se lahko še bolj ukvarjal, ker so zaradi razmer tekmovanje v Varšavi z leta 2020 prenesli na letos, tako da smo imeli na voljo leto več. Mesece in mesece sem se ukvarjal samo z enim skladateljem, ničesar drugega nisem igral. Samo vsake toliko, ko je bilo emocionalno napornega Chopina preveč, sem si zaigral Bacha. Da sem se malo počistil.” (nasmešek)
Bach je torej dober čistilec?
“Super je. Nekaj preludijev in fug zaigraš, pa si že bolje.”
“Nogometu se nisem odrekel niti zaradi klavirja”
Kje pa so “vaši” Liszt, Schumann ...?
“Vsi spet pridejo na vrsto. Naslednje leto bom igral Schumannovo Fantazijo, se že veselim študija. Igral bom tudi Liszta, Prokofjeva, Skrjabina ... Pripravljam sodobnejši repertoar za sezono 2023, segel bom v drugo polovico 20. in celo v 21. stoletje.”
Zanimivo, Frédéric Chopin in Robert Schumann sta bila vrstnika, rojena leta 1810, in oba sta malokrat nastopila na koncertu. Schumann zaradi poškodbe roke ...
“Bil je zelo kreativen človek, s čimer si je tudi škodil. Nihče nima neodvisnega četrtega prsta, prstanca, ampak Schumann je izumil napravo, s katero naj bi si ga okrepil, pa se je slabo končalo. A se je pametno poročil - žena Clara Schumann je bila med prvimi sodobnimi koncertnimi pianisti. Igrala je vse moževe skladbe, njemu ni bilo treba.”
Ampak mu baje ni bilo prav, da je popularnejša od njega.
“Seveda je bila popularnejša, saj je potovala po Evropi in nastopala, medtem ko je on sedel doma. Tudi Skrjabin ni mogel več igrati, potem ko je cel mesec kot nor vadil Beethovnove sonate, Chopinove etude, Lisztovega Don Juana ... Poškodoval si je desnico in ji zatem posvetil pogrebno koračnico v svoji Klavirski sonati št. 1.”
Kako pa vi skrbite za prste?
“To je pomembno vprašanje. Redno delam določene vaje, težav k sreči nisem imel, a lahko se oglasi hrbtenica, vname se kak živec ... O tem se s kolegi precej pogovarjam, opažam pa tudi, da ima vedno več mladih pianistov težave na tem področju. Med njimi je kar nekaj svetovno znanih, uspešnih na tekmovanjih. Povezano je z življenjskim slogom in pretiravanjem, prestopanjem fizičnih mej. Igranje glasbila je tako fizično kot psihično delo, eno vpliva na drugo, telo in duh sta nenehno v dialogu. Moraš se zavedati lastnih meja, ne pretiravati z vajami, se redno pretegovati, sproščati ...”
Ampak pianist najbrž ne bo šel igrati odbojke, mar ne?
“Šport me je vedno privlačil. Ne ravno odbojka ali košarka, nogomet pa, niti zaradi klavirja se mu nisem odrekel. Pomembneje je, kako vadiš glasbilo. Da imaš vajeti v rokah. Da se zavedaš, kaj počneš. Pianistom, ki pretirano vadijo in pustijo, da jih odnese, se pogosto vname tetiva. Meni se to še ni zgodilo, jih pa poznam kar nekaj, ki so to že pretrpeli. K temu lahko prispeva tudi število koncertov. Koncertno izvajanje skladbe je podobno teku na sto metrov, s tem ne gre pretiravati.”
Umetnosti vendarle ne moremo povsem enačiti s športom, kjer je jasno, kdo je zmagovalec, medtem ko zmagovalec tekmovanja v Varšavi Bruce Šaoju Liu ni bil za stotinko hitrejši od vas.
“Razumem, kaj hočete povedati. Tekmovanja so v umetnosti po eni strani res nemogoča, nesmiselna, ampak tako smo ljudje pač uredili stvari, na ta način izvajamo selekcijo, izbiramo, kdo bo imel koncerte, kdo bo snemal za Deutsche Grammophon, kdo bo model za bodoče generacije ... Veliko talentiranih pianistov pa niti ni prišlo v finale tekmovanja v Varšavi. Prijatelj Luigi Carroccia se je pred šestimi leti prebil v polfinale, julija letos pa ni prestal niti selekcije.”
Je znano, kaj je odločilo, zakaj se ni uvrstil naprej?
“Ne. Prijavilo se nas je več kot 500, na podlagi posnetkov nas je žirija izbrala 151, v tekmovalni izbor pa zatem spustila 87. Igral je zgodaj, morda ga niso poslušali dovolj pozorno. Niti žiriji ni lahko, težko je poslušati toliko pianistov, ki drug za drugim igrajo en in isti repertoar. Lahko se ti zgodi, da za nekaj trenutkov odtavaš, izključiš možgane.”
Nenavadno pa je, da je bil v žiriji tudi zmagovalčev profesor. Ali tu ne poznajo konflikta interesov, nepotizma in podobnega?
“Seveda, pravilo pravi, da ne smeš ocenjevati svojega učenca. In niti profesor ni ocenjeval pianista, ki je zatem zmagal. Je pa ocenjeval vse druge. In jasno, podzavestno hočeš nočeš vplivaš na druge člane žirije, čeprav ne glasuješ za svojega učenca.”
Kako ga zmagovalca ocenjujete vi, kakšen pianist je tale Bruce?
“Prihaja iz šole, usmerjene v perfekcijo ...”
Drugače kot vi?
“Mene perfekcija ni nikoli zanimala. V glasbi se raje posvečam vsemu drugemu, emocijam, subtilnemu. Nočem reči, da je Bruce stroj, to bi bilo krivično, ampak njegov način je res drugačen. Sicer pa je prijeten. Sploh se v naši generaciji razumemo. In razumemo, da je vse to samo velika igra. Podpiramo drug drugega. Niti v Varšavi nismo čutili, da smo rivali, med nami ni neprijaznosti. Lepo smo se ujeli Bruce, Sorita, García, Aimi ... vsi, ki smo ostali do konca tekmovanja in smo se torej lahko bolje spoznali. Mislim, da bomo ohranili stike.”
Zazveneli so tudi Queni, Beatli in Emerson, Lake & Palmer
Sta vas že mama Ingrid Silič in oče Sijavuš Gadžijev, oba pianista in pedagoga, učila igranja, kakršnega omenjate - raje emocionalno polnega kakor samo tehnično popolnega?
“Seveda. Mama me je učila na začetku, bil sem še majhen, imel sem pet let ...”
Se sploh spomnite tistih učnih ur?
“Niti ne, samo nekaj utrinkov je ostalo.”
Zatem vas je prevzel oče. Ruska šola.
“Ruska. V duhu Stanislavskega, o katerem sva govorila. Skoraj teatralen pristop h glasbi, ki ti lahko odpre veliko možnosti za notranjo obogatitev, za razvoj domišljije, s čimer nadgradiš strogo obvladovanje partiture in v igranje vneseš nekaj sebe.”
Je bil pri vas doma vedno v središču klavir?
“Niti ne. Seveda, pogosto ga je kdo igral - in to sem bil najpogosteje jaz. Kot otrok pa sem glasbo tudi veliko poslušal.”
Klasiko?
“Predvsem. Zazveneli pa so tudi Queeni in Beatli. Pa Emerson, Lake & Palmer. Bolj progresiven rock. Spomnim se tudi, kako se je oče učil Šnitkejevega Koncerta za klavir in godala. Morda sem imel šest, sedem let. Grozljiva, strašna glasba, ki mi je v spominu ostala za vse življenje. Nisem razumel, zakaj jo oče sploh igra. Ko sem ga potem poslušal na koncertu, pa mi je bila fenomenalna. To bi tudi sam rad kdaj igral na koncertu.”
V družini je bilo najbrž kar hitro jasno, da boste vrhunski pianist, mar ne?
“Po eni strani niti ne. Obiskoval sem znanstveni licej, zanimale so me tudi matematika, fizika, filozofija ... Še ko sem se preselil v Salzburg, ni bilo tako jasno, da bom profesionalni pianist. Še zmeraj me zanima marsikaj, berem tudi psihologijo, filozofijo, raznorazne reči.”
Vas mama in oče lahko še česarkoli naučita?
“Seveda, to se nikoli ne konča. Kadar igraš, ti pride prav dodatni par ušes. Kdor zna poslušati, te opozori na kaj, česar sam ne opaziš.”
Kako sta komentirala vaše nastope v Varšavi?
“Oče je bil tam, v dvorani, poslušal je tretjo in četrto etapo. Po tretji mi je povedal nekaj reči.”
Kaj?
“Kako kaj zveni v dvorani, nekaj o uporabi pedala, o akustiki ... Moram reči, da je tam ena najboljših akustik, kar sem jih doživel. Ampak v dvorani zveni rahlo drugače kot na odru, tako da so bile pripombe zelo dobrodošle.”
Pred tremi leti ste pri založbi Acousence Classics izdali album Literary Fantasies s skladbami Liszta in Schumanna, pred kratkim pri Eloquence, avstralski veji založbe Decca, album s programom tekmovanja v Sydneyju … Kaj sledi?
“Nov album naj bi izšel naslednje leto, se še dogovarjamo z različnimi založbami v Franciji in Angliji.”
Kdo se dogovarja? Menedžerji ali vi osebno?
“Običajno se menedžerji, ampak tokrat se bom z založniki srečal tudi jaz, da vidim, pri čem smo, kako se ujamemo. Sicer sem v stikih z več menedžerji, ki delujejo bolj lokalno. Eden je v Italiji, za Azijo skrbi menedžerka na Japonskem, eden je v Berlinu, seveda na Poljskem, pred kratkim sem se povezal z menedžerjem v Parizu ... V Sloveniji pa vse urejam sam, tu se vsi poznamo. Tak sistem z lokalnimi povezavami mi bolj ustreza, kakor da bi imel samo enega menedžerja v kaki londonski pisarni, virtualno povezani z vsem svetom. Tudi tisto ima svoje prednosti, ampak bliže mi je drugačen način. Tako dosežem tudi, da na turneji ne skačem samo iz enega glavnega mesta v drugo metropolo, ampak igram tudi v manjših mestih, se predstavim po deželi.”
Kaj se pa dogaja z vašo identiteto? Prihajate z meje, kjer se prepletata slovenska in italijanska kultura, mama je Slovenka, oče Azerbajdžanec ...
“… domača kultura je tudi ruska ...”
... živite v Berlinu …
“... prej sem v Salzburgu ...”
... izražate pa se z glasbo, ki je univerzalna. Kaj torej ste?
“Prilagajam se trenutku. In kraju. Kadar sem tu, v Gorici, sem seveda Goricjan. Vprašanje identitete je globoko in tudi nevarno. Poglejte, kaj se dogaja po svetu. Mnogi se identificirajo z nečim, obenem pa črtajo vse drugo, kar jim je tuje. To mi je žalostno, saj izgubljajo ogromno. Nočem govoriti: sem Slovenec in nisem Italijan. Meje imajo svoje zgodovinske razloge, vem, imam pa srečo, da veliko potujem, česar si ne more privoščiti vsak. In ker veliko potujem, vidim, da narodnost ni najpomembnejša kategorija. Ljudje so lahko prijazni, pa naj so Avstrijci ali Angleži ali kaj tretjega, četrtega, petega ... Ali pa so zelo kapitalistično usmerjeni, na Kitajskem ali pa v Južni Ameriki. Pomembno je, kak je posameznik. In če se mu lahko približaš, se z njim ujameš - krasno! Sicer pa greš naprej po svoji poti. Najslabše je etiketiranje drugih in drugačnih. V moji identiteti je vse pomešano. In prijatelje imam vsepovsod, na več koncih sveta.”
Kaj pa jezik? V katerem razmišljate, sanjate ...?
“Spet odvisno od kraja. V angleško govorečem svetu celo v angleščini.”
Kaj pa v Gorici?
“Ha! Spet odvisno. Dvojezično, vsekakor. Ampak zdaj sem tu res redko.”
Pričakujete, da boste tu več leta 2025?
“O, upam, z velikim veseljem! Upam, da nam bo na Evropski prestolnici kulture uspelo nekaj izpeljati ... To bo lepa priložnost, da si postavimo vprašanje, kaj se je dogajalo na drugi strani, zakaj se je dogajalo tako, kot se je, kako so ljudje živeli tu in kako tam ...? Razumevanje drugačnosti je najpomembnejše, česar nas lahko nauči zgodovina. V glavo sočloveka nikoli ne boš videl, lahko pa si vsaj skušaš predstavljati, kaj se tam dogaja.”
Chopin ni bil samo pianist, ampak tudi skladatelj. Ali ta izkušnja mika tudi vas?
“Me, ampak je treba najti čas še za to. Med korono sem začel nekaj raziskovati, pisati. Me pa zdaj bolj zanima improvizacija. Je globoko povezana s kompozicijo, a je nekaj povsem drugega, ker se dogaja v trenutku. Upam, da bom začel na koncertih še improvizirati. Vedno mi je bil blizu tudi jazz, prav zaradi improviziranja. To so nekoč počeli tudi klasični pianisti, potem pa so krenili v drugo smer. Ampak zdaj se vračamo.”
Kak crossover v stilu Maksima Mrvice in 2Cellos pa vas ne zanima?
“Trenutno ne.”
Ob katerem pianistu v dvorani obsedite odprtih ust?
“Po pravici povedano - bolj uživam ob orkestrih. In ljubim opero. Zlasti Wagnerja. Tudi Straussa in druge. Klavirja imam dovolj že doma.”
Začel je pri petih letih
V arhivu Primorskih novic hranimo fotografijo otroka, ki sedi za klavirjem, z nogami komajda sega do pedalov ... in zmaga na regijskem tekmovanju. Alexander Gadjiev (1994) se je že pri petih letih začel učiti klavirja pri mami, klavirski pedagoginji Ingrid Silič. Zatem ga je v Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici poučeval oče Sijavuš Gadžijev, v Azerbajdžanu rojen pedagog in pianist, ki se je izmojstril v Moskvi. Osemletni Alexander je leta 2002 prejel prvo nagrado na italijanskem tekmovanju v Minerbi. Pred devetimi leti je prav on odprl uspešno rubriko Primorski glasbeni talenti, ki jo objavljamo v sodelovanju z muzikologinjami Radia Koper. Nagrade in najvišje ocene je prejemal doma in po svetu, vse do letošnjega zmagoslavja v Sydneyju in Varšavi. Prvi samostojni koncert je imel pri enajstih letih, pri osemnajstih je šel študirat na Mozarteum v Salzburg in zatem na Visoko šolo Hannsa Eislerja v Berlinu. Leta 2018 je pri nemški založbi Acousence izdal album Literary Fantasies, na katerem igra Liszta in Schumanna, nedavno pa pri Eloquence, avstralski veji britanske Decce, album s programom letošnjega tekmovanja v Sydneyju. Britanski BBC ga je razglasil za umetnika mlade generacije 2019-2021.