Novice, članki in odmevi ...
Violina je njena sopotnica že 21 let
Primorske novice
Tekst: Lea Hedžet, Radio Koper
Foto: Dejana photo
Nika Toškan se je začela učiti violino pri treh letih, pri štiriindvajsetih pa končuje magistrski študij v Amsterdamu. Nedavno smo jo spoznali kot zmagovalko mednarodnega tekmovanja v Antwerpnu in kot solistko na koncertu ob inavguraciji koprskih orgel.
Violinistka Nika Toškan iz Kubeda pri Kopru se je začela seznanjati s svojim instrumentom skozi skupinski pouk Cristine Verità. Tri leta kasneje je na Glasbeni šoli Koper postala njena mentorica Tinkara Marinac, na koprski Umetniški gimnaziji pa jo je v svoj razred vzel profesor Bogomir Petrač. A ga je v tretjem letniku zapustila, saj je bila že s sedemnajstimi leti sprejeta na nizozemsko akademijo Conservatorium van Amsterdam, kjer je (tudi s pomočjo Haslove in Zoisove štipendije) muzicirala v razredu svetovno priznanega virtuoza Ilye Gruberta, pri katerem se je po zaslugi Tinkare Marinac že od 10. leta naprej izpopolnjevala na mojstrskih tečajih v Portogruaru.
In letos Nika pri njem končuje magistrski študij, obenem pa se že razgleduje po možnostih za vpis na še en magisterij. Od osmega leta naprej tekmuje na državnih in mednarodnih tekmovanjih, predvsem v Italiji, kjer je osvojila več prvih nagrad. Večkrat je postala državna prvakinja na Temsigu, ponosna pa je tudi na zlata priznanja in posebne nagrade z mednarodnega tekmovanja Svirel. To ji je omogočilo nastop v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, solistični nastop s Simfoničnim orkestrom Domžale - Kamnik in mesto substituta v orkestru Slovenske filharmonije. Leta 2015 je kot solistka začela sodelovati s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije.
Letos je postala tudi prva violina amsterdamskega komornega ansambla The String Soloists, s katerim že nekaj let pod vodstvom slovite nizozemske virtuozinje Lise Jacobs nastopa na pomembnih festivalih po Evropi in sodeluje s številnimi svetovno uveljavljenimi glasbeniki. Leta 2020 je uspešno opravila še avdicijo za projektno sodelovanje v priznanem godalnem orkestru Amsterdam Sinfonietta, njena zadnja večja dosežka pa sta zmaga na mednarodnem violinskem tekmovanju Emmanuela Durleta v belgijskem Antwerpnu in vloga solistke v Vivaldijevem koncertu ob orkestru Camerata academica na inavguracijskem festivalu orgel v koprski stolnici.
Trenutno igra na izvrstno Sgarbottovo beneško violino iz zgodnjega 20. stoletja, ki jo v času študija amsterdamski konservatorij posoja svojim najboljšim študentom. Ker ve, da jo bo morala v kratkem vrniti, se je prijavila na čakalno listo nizozemske fundacije, ki bi ji lahko posodila enakovreden ali celo boljši instrument. Sicer pa ji je zdaj, ko počasi zapušča Amsterdam, žal, da zaradi pandemije ni mogla dovolj užiti pravega utripa te kulturne prestolnice, ki običajno nudi veliko druženja z umetnostjo na vseh ravneh. Zato pa se je v tem času naučila soočanja s sabo in samostojnega iskanja nove poti k svojim ciljem. Pri tem ji veliko pomagajo tudi stiki z različnimi glasbeniki in kolegi, ki so v Amsterdamu zbrani z vseh vetrov ... Čeprav nihče ne ve, kje bo kdo od njih “pristal”, se vsi zavedajo, da bodo ostali povezani. “Prijateljstev res ni veliko, so pa zelo globoka in bodo ostala za vedno,” pravi Nika Toškan, ki se v tem obdobju najbolj osredotoča na svoj umetniški razvoj ter na duhovno rast. Želi biti violinistka, ki se lahko izkaže v veliko vlogah: poučevati si želi na univerzi ali na kakem dobrem konservatoriju, rada bi projektno sodelovala v komornih zasedbah, igrala pa bi tudi kot solistka, da se naužije žarometov, pozornosti in možnosti, da se lahko izrazi tako, kot samo ona čuti.
Tekst: Lea Hedžet, Radio Koper
Foto: Dejana photo
Nika Toškan se je začela učiti violino pri treh letih, pri štiriindvajsetih pa končuje magistrski študij v Amsterdamu. Nedavno smo jo spoznali kot zmagovalko mednarodnega tekmovanja v Antwerpnu in kot solistko na koncertu ob inavguraciji koprskih orgel.
Violinistka Nika Toškan iz Kubeda pri Kopru se je začela seznanjati s svojim instrumentom skozi skupinski pouk Cristine Verità. Tri leta kasneje je na Glasbeni šoli Koper postala njena mentorica Tinkara Marinac, na koprski Umetniški gimnaziji pa jo je v svoj razred vzel profesor Bogomir Petrač. A ga je v tretjem letniku zapustila, saj je bila že s sedemnajstimi leti sprejeta na nizozemsko akademijo Conservatorium van Amsterdam, kjer je (tudi s pomočjo Haslove in Zoisove štipendije) muzicirala v razredu svetovno priznanega virtuoza Ilye Gruberta, pri katerem se je po zaslugi Tinkare Marinac že od 10. leta naprej izpopolnjevala na mojstrskih tečajih v Portogruaru.
In letos Nika pri njem končuje magistrski študij, obenem pa se že razgleduje po možnostih za vpis na še en magisterij. Od osmega leta naprej tekmuje na državnih in mednarodnih tekmovanjih, predvsem v Italiji, kjer je osvojila več prvih nagrad. Večkrat je postala državna prvakinja na Temsigu, ponosna pa je tudi na zlata priznanja in posebne nagrade z mednarodnega tekmovanja Svirel. To ji je omogočilo nastop v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, solistični nastop s Simfoničnim orkestrom Domžale - Kamnik in mesto substituta v orkestru Slovenske filharmonije. Leta 2015 je kot solistka začela sodelovati s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije.
Letos je postala tudi prva violina amsterdamskega komornega ansambla The String Soloists, s katerim že nekaj let pod vodstvom slovite nizozemske virtuozinje Lise Jacobs nastopa na pomembnih festivalih po Evropi in sodeluje s številnimi svetovno uveljavljenimi glasbeniki. Leta 2020 je uspešno opravila še avdicijo za projektno sodelovanje v priznanem godalnem orkestru Amsterdam Sinfonietta, njena zadnja večja dosežka pa sta zmaga na mednarodnem violinskem tekmovanju Emmanuela Durleta v belgijskem Antwerpnu in vloga solistke v Vivaldijevem koncertu ob orkestru Camerata academica na inavguracijskem festivalu orgel v koprski stolnici.
Trenutno igra na izvrstno Sgarbottovo beneško violino iz zgodnjega 20. stoletja, ki jo v času študija amsterdamski konservatorij posoja svojim najboljšim študentom. Ker ve, da jo bo morala v kratkem vrniti, se je prijavila na čakalno listo nizozemske fundacije, ki bi ji lahko posodila enakovreden ali celo boljši instrument. Sicer pa ji je zdaj, ko počasi zapušča Amsterdam, žal, da zaradi pandemije ni mogla dovolj užiti pravega utripa te kulturne prestolnice, ki običajno nudi veliko druženja z umetnostjo na vseh ravneh. Zato pa se je v tem času naučila soočanja s sabo in samostojnega iskanja nove poti k svojim ciljem. Pri tem ji veliko pomagajo tudi stiki z različnimi glasbeniki in kolegi, ki so v Amsterdamu zbrani z vseh vetrov ... Čeprav nihče ne ve, kje bo kdo od njih “pristal”, se vsi zavedajo, da bodo ostali povezani. “Prijateljstev res ni veliko, so pa zelo globoka in bodo ostala za vedno,” pravi Nika Toškan, ki se v tem obdobju najbolj osredotoča na svoj umetniški razvoj ter na duhovno rast. Želi biti violinistka, ki se lahko izkaže v veliko vlogah: poučevati si želi na univerzi ali na kakem dobrem konservatoriju, rada bi projektno sodelovala v komornih zasedbah, igrala pa bi tudi kot solistka, da se naužije žarometov, pozornosti in možnosti, da se lahko izrazi tako, kot samo ona čuti.
Zaveda se, da je pot svobodne umetnice sicer negotova in nestabilna, a je svobodna. Svoboda pa vsak dan prinaša tudi strahove. Iz vseh trenutkov, ko ne verjame dovolj vase, se mora sama izvleči ... “Nikdar ne smem pozabiti, zakaj igram, in da sva violina in jaz eno, to pa pomeni brezpogojno verjeti vase.”