Novice, članki in odmevi ...

Scenska glasba Vladimirja Lovca
Leto 2021/2022  |  20.04.2022  |  Videno: 291  |  A+ | a-
Primorske novice
Tekst: Miha Trefalt


Čeprav je delo skladatelja in pedagoga Vladimirja Lovca (1922-1992) najtesneje povezano z Glasbeno šolo Koper, kjer je ravnateljeval in poučeval več kot tri desetletja, je njegov nemirni skladateljski duh zaznamoval tudi delovanje prvega profesionalnega gledališča v slovenski Istri, Gledališča slovenskega Primorja Koper, še bolj pa ustvarjanje koprske baletne šole, ki je v sklopu gledališča delovala tri leta, na njenem odru pa so na Lovčevo glasbo zaživeli kar trije baleti: polvečerni balet Balada o delu in dve baletni miniaturi.
 
Vladimir Lovec, pedagog in skladatelj, čigar 100. obletnico rojstva praznujemo letos,  je s svojo glasbo zaznamoval tudi začetke gledališke dejavnosti v slovenski Istri.

V letih po 2. svetovni vojni, ko se je tudi v slovenskem Primorju vse rojevalo znova in je obnova v pričakovanju priključitve k Jugoslaviji narekovala ustanovitev novih vzgojno-izobraževalnih in kulturnih zavodov ter organizacij, je v Kopru svojo življenjsko in karierno pot začenjal še ne tridesetletni diplomant ljubljanske glasbene akademije, skladatelj in dirigent Vladimir Lovec. Mestu, v katerega se je z družino preselil leta 1951, je takrat primanjkovalo domačega izobraženstva, zato je sprejel ponudbo koprskega radia, da vodi glasbeni oddelek. Po odsluženi vojaški obveznosti decembra 1952 pa je bil z dekretom 1. marca 1953 imenovan za ravnatelja Glasbene šole Koper, kjer je zamenjal dotedanjega ravnatelja in profesorja klavirja Srečka Kumarja.

Glasbena šola je bila z odlokom Istrskega okrožnega ljudskega odbora ustanovljena 1948. Tistega leta je začela delovati tudi baletna šola, leta 1950 sta bili ustanovljeni dve polpoklicni gledališči, Ljudsko gledališče Koper in Teatro del Popolo Capodistria, s sedežem v prostorih današnjega gledališča. Ustanovam je bila zaupana gradnja temeljev glasbene, plesne in gledališke dejavnosti na profesionalnih merilih, predvsem pa skrb za podmladek, ki bo nekoč nadaljeval zamišljeno pot. Povezovala sta jih entuziazem in idealizem, ki prežemata vse, kar se rojeva in ima priložnost za rast. Ustvarjalni zanos in po dolgih letih pravica do izražanja v slovenskem jeziku sta takrat maloštevilne gledališke, glasbene in plesne ustvarjalce povezala in prepletla z enim samim, sprva težko doseženim ciljem: kakovostnim umetniškim izdelkom.

Od pravljice do partizanske agitke
Zaradi želje in potrebe po kar najbolj profesionalnih uprizoritvah je tudi polpoklicno Ljudsko gledališče vodilo politiko odprtosti in v goste vabilo poklicne (gledališke) ustvarjalce, med njimi spomladi leta 1953 tudi Vladimirja Lovca, ki je napisal scensko glasbo za uprizoritev Klabundove prepesnitve klasične kitajske igre Krog s kredo v režiji Igorja Pelana, morda najboljše uprizoritve v treh sezonah delovanja tega gledališča. Obširen, toda nepodpisan zapis v Slovenskem Jadranu o premierni uprizoritvi skromno navaja, da je “k uspehu pripomogla tudi originalna glasba Vladimirja Lovca”, četudi partitura za klarinet, violino in klavir razkriva, da delež glasbe v predstavi ni bil zanemarljiv, saj je ta vključevala tudi plesne oziroma baletne prizore, Haitangina songa (Tujim moškim na veselje, Za vrbami na bregu tih je hram) ter atmosfersko glasbo, skupaj kar enajst glasbenih točk. Partitura z datumom 28. marec 1953, ki jo je Lovec posvetil ženi Zdenki, pa razkriva še eno zanimivo dejstvo. V nasprotju s sodobno prakso, v kateri tehnologija skladateljem omogoča, da do zadnje vaje spreminjajo posneto glasbo, je Lovec partituro dokončal kar mesec in pol pred premiero. Glasbo so v predstavi izvajali v živo, žal pa v gledališkem listu ob igralski zasedbi niso navedeni instrumentalisti, kar priča o vrednotenju glasbenih poustvarjalcev v gledaliških uprizoritvah tistega časa.

S koprskim Ljudskim gledališčem je Lovec znova sodeloval na začetku sezone 1953/1954, ko so, kot beremo v gledališkem listu, pri “premieri in prvi reprizi” Borove Težke ure in Kedrovega Steklega psa sodelovali “pevski zbor Svoboda pod vodstvom prof. Lovec Vladimirja in recitatorji”. Sklepamo lahko, da zborovske pesmi in recitacije vsebinsko niso posegale v dramsko dogajanje in so bile skladno z agitacijsko-propagandno tradicijo partizanskega gledališča le “vložek” pred in med enodejankama, ki sta bili, prva v režiji Igorja Pelana, druga v režiji Emila Freliha, uprizarjani v enem večeru. Izbor pesmi in recitacij se ni ohranil, glede na uprizorjeni deli in na politični trenutek (podpisani slovenski gledališki delavci iz Kopra so v gledališkem listu objavili pismo, v katerem se zavzemajo, da Trst ostane v slovenskih rokah), pa so to bile najbrž partizanske borbene pesmi.

 
Prizor iz baleta Endimion in Selena, za katero je glasbo napisal Vladimir Lovec.

Dve komediji
Jeseni 1954 je tedanji Okrajni ljudski odbor Koper z odlokom ustanovil prvo profesionalno gledališče v slovenski Istri, Gledališče slovenskega Primorja, ki je nastalo z ukinitvijo in združitvijo dotedanjega koprskega Ljudskega gledališča in gledališča v Postojni. Predstava ob odprtju novega gledališča je bila Kreftova komedija Krajnski komedijanti, v kateri je poleg osemnajstih igralcev nastopil tudi “orkester JLA iz Portoroža” pod vodstvom Vladimirja Lovca. Izvirno glasbo je za krstno uprizoritev komedije v Drami SNG Ljubljana že leta 1941 napisal skladatelj Demetrij Žebre, do koprske premiere 21. oktobra 1954 pa sta Žebretovo glasbo v uprizoritvah te komedije, bodisi v orkestralni bodisi klavirski izvedbi, uporabili tudi gledališči v Kranju in Trstu. Ker je moral Žebre pri komponiranju dosledno slediti zamisli avtorja in se tudi slogovno vključiti v dogajanje komedije, je koprska uprizoritev v režiji Srečka Tiča zagotovo ohranila vse glasbene točke izvirne partiture. Kritiški odmevi po premieri so bili številni in navdušujoči, žal pa o glasbeni izvedbi predstave ne izvemo veliko, niti tega ne, ali sta bila dirigent in orkester gledalcem vidna ali skrita za odrom.

Do ukinitve Gledališča slovenskega Primorja na začetku leta 1958 je Lovec kot avtor scenske glasbe sodeloval še pri dveh uprizoritvah, pri Držićevi komediji Boter Andrash (Dundo Maroje) v jezikovni priredbi Mirka Rupla in v režiji Srečka Tiča (premiera 23. novembra 1955) ter Goldonijevi Mirandolini v režiji hrvaškega režiserja Kalmana Mesarića (premiera 22. junija 1957).

V gledališkem listu Botra Andrasha preberemo, da je “muska od Lovza Ladota postavlena”, vendar pa avtor kritiškega zapisa v Slovenskem Jadranu, v katerem sicer poudarja, da uprizoritev “pomeni korak naprej v razvoju koprskega gledališča”, ne omenja ne skladatelja ne glasbe, še manj vokalnih sposobnosti nastopajočih, pri katerih je imel režiser “srečno roko že pri izbiri igralcev”.

Ohranjeni notni material obsega šest glasbenih točk, med njimi prigodni instrumentalni uvod, tri songe in vokalno-instrumentalni finale. Glede na majhno zasedbo (dva klarineta, dve trobenti in klavir), predvsem pa na iztočnice za vstop, zapisane na notnem gradivu, je bila glasba zagotovo izvajana v živo, vprašanje, kdo so bili instrumentalisti, ali so bili na prizorišču vidni ali skriti v zaodrju, pa tudi tokrat ostaja odprto.
Tudi o zadnjem sodelovanju skladatelja Vladimirja Lovca z gledališčem ne moremo zapisati prav veliko. Gledališki list k uprizoritvi Goldonijeve Mirandoline Lovca sicer navaja pod rubriko “glasba”, šele kritiški zapis v Slovenskem Jadranu pa razkrije, da je Lovec le izbral scensko glasbo, potemtakem ne gre za avtorsko delo.

Kratek pregled sodelovanja skladatelja s koprskim gledališčem razkriva vsaj dve bistveni lastnosti v pojmovanju in razumevanju odrske glasbe v slovenskem gledališkem prostoru v petdesetih letih 20. stoletja: scenska glasba je bila kot avtorsko delo malo cenjena in zato tudi pri kritiki komaj vredna omembe, četudi vemo, da prav glasba v gledališču lahko nezavedno najmočneje vpliva na čustveni svet gledalca, mu pomaga, da se v temni dvorani “odpre” in ustvari komunikacijo z odrom. Zgovoren primer o vrednosti glasbenega ustvarjanja je “beležka” režiserja Igorja Pelana, objavljena v gledališkem listu postojnskega gledališča v sezoni 1950/1951 ob premieri Schurek-Sassmannove spevoigre Pesem s ceste, v kateri je zapisal, da je težavo z glasbenimi vložki rešil tako, da je “uvodno pesem, katere besedilo je bilo vezano na vsebino dela, dal komponirati enemu naših mladih komponistov”, za preostale vložke pa je vzel “nekatere bolj ali manj znane melodije”. Ime “mladega skladatelja” v gledališkem listu seveda iščemo zaman.

Omenjena “beležka” tudi razkriva, da so igralce, ki so se na odru pretvarjali, da znajo igrati inštrumente, v zaodrju spremljali pravi instrumentalisti, kar govori v prid zgoraj navedenim trditvam, da se je scenska glasba, ki jo je Lovec pisal za uprizoritve v koprskem gledališču, navkljub siceršnji uporabi gramofonov ali magnetofonskih trakov, v gledališčih vedno izvajala v živo.
 
Balada o delu je prvo pravo Lovčevo baletno delo, pisano z mislijo na plesno uprizarjanje, podnaslovljeno Koreografska suita.

Baletna glasba in baleta na Lovčevi skladbi
Leta 1948 je bila v slovenski Istri ustanovljena tudi prva baletna šola, ki je kratek čas delovala samostojno, septembra leta 1955 pa sta njena ustanovitelja, pedagoga in koreografa, Slavko in Vuka Hiti, upravi tedanjega koprskega gledališča poslala predlog za ustanovitev Baletnega odseka pri Gledališču za slovensko Primorje. Upravnik gledališča Oskar Venturini je predlog sprejel in Baletna šola Koper je pod okriljem gledališča delovala skoraj do konca sezone 1956/1957.
Šola, ki je s svojimi gojenci vsako leto pripravila vsaj dve večji produkciji, novoletno plesno predstavo in zaključno produkcijo ob koncu šolskega leta, je prvo baletno miniaturo na Lovčevo glasbo, Romantično suito, krstno uprizorila skupaj s kratkima baletoma Mila in Noli Vladimira Rebikova ter Pomladni dan Ivana Ščeka na Baletnem večeru 1. junija 1955. Romantična suita za klavir, ki jo je Lovec dokončal konec oktobra 1954 in jo posvetil ženi Zdenki, prvotno ni bila namenjena baletni izvedbi, ker pa je delo precej ritmično, je bilo primerno tudi za koreografsko obdelavo. Kritik, violinist in dirigent Milan Lindič je v Slovenskem Jadranu zapisal, da je suita v štirih stavkih “kompozicijsko-tehnično svobodnejša, harmonsko (za otroško koreografijo) malce preostra, sicer pa ritmično bogata in za ples primerna”. Prvi stavek - Misel - je interpretirala Vanja Maraš, preostale tri - Razmišljanje, Nasmeh, Veselje - pa koreografinja Vuka Hiti sama. Lindič je koreografijo označil za “primerno”, z “razmeroma dovolj jasno idejno fakturo”, odločno podprl baletno ustvarjalnost na Obali, zaradi plesa Hitijeve pa izrazil dvom, da ta baletna miniatura še sodi v zaključno produkcijo, kjer se predstavljajo učenci šole. Baletno miniaturo je na klavirju spremljala Lojzka Peršič, kot zanimivost pa velja omeniti, da sta si Baletni večer ogledala tudi Pia in Pino Mlakar, ki sta pozneje v pismu zakoncema Hiti izrazila vso moralno podporo pri vzgoji mladih plesalcev.
Drugi kratki balet na glasbo Vladimirja Lovca, Endimion in Selena, je baletna šola, takrat že pod okriljem Okrajnega Sveta svobod in prosvetnih društev, pripravila spomladi leta 1959, program Baletnega večera pa je poleg baletnih miniatur na glasbo Webra in Schumanna ter koreografske upodobitve odlomka iz Cankarjeve Bele krizanteme vključeval še krstno izvedbo Arničevega baleta Povodni mož. Za glasbeno podlago baleta Endimion in Selena, ljubezenskega dueta med boginjo meseca Seleno in v pastirja preoblečenega eolskega kralja Endimionoa, je zakoncema Hiti služil Lovčev Godalni kvartet v c-molu (1956), ki ga je za uprizoritev na magnetofonskem posnetku izvajal Ljubljanski godalni kvartet, plesala pa sta Marica Kjuder in Zvone Penko. Teden dni po premieri se je v Slovenskem Jadranu o nastopu baletne šole razpisal kritik Z. L. (najverjetneje Zdenka Lovec), ki je pisanje sklenil/a z izposojenimi besedami, da je Baletna šola Koper “nekaj edinstvenega na tem področju”.
Za baletno delo v pravem pomenu besede, saj je bilo pisano z mislijo na plesno uprizarjanje, lahko štejemo šele zadnje Lovčevo delo, napisano za koprsko Baletno šolo konec aprila 1960. Balada o delu s podnaslovom Koreografska suita je svoj krst doživela kot četrta, zadnja točka Baletnega večera na začetku junija 1960 na odru koprskega gledališča. Koreografijo za plesno suito v petih stavkih - V gozdu, Na polju, Kovači, Ribiči, Tovarna - sta znova pripravila zakonca Hiti, v njej pa prikazala razvoj človeškega dela od prvih primitivnih začetkov do modernih industrijskih strojev. “Bil je to sodobni ples ob sodobni glasbi, oba sta nam spregovorila v dobro znanem jeziku vsakdanjega življenja,” je takrat zapisala kritičarka Z. L. (Zdenka Lovec) in dodala: “Koreografskemu uspehu je doprinesla še pianistka Irena Vuga Vogričeva s solidno in doživeto glasbeno spremljavo ter kostumograf Stanislav Hiti z ustreznimi in iznajdljivimi kostumi, predvsem pa številni majhni in večji gojenci šole.”
Na tem mestu se pregled Lovčevega ustvarjanja na področju scenske glasbe za dramske in plesne uprizoritve konča. Zaradi nedoslednosti pri navajanju sodelavcev v gledaliških listih (Ljudsko gledališče v Kopru v prvi sezoni delovanja gledaliških listov sploh ni izdajalo) je obstajala minimalna možnost, da je Lovec sodeloval še pri kateri od uprizoritev Ljudskega gledališča ali Gledališča slovenskega Primorja, vendar je ta verjetnost glede na izbor uprizorjenih del zanemarljiva. Čeprav je Lovčevo delovanje v Kopru bolj kot dramsko ustvarjalnost zaznamovalo plesne stvaritve baletne šole, je prav, da se ob skladateljevi 100. obletnici rojstva in letu, ki mu ga je Mestna občina Koper posvetila, spomnimo tudi na večkrat prezrti del njegovega ustvarjanja.