Novice, članki in odmevi ...
Umetniška rast je odraz visokih meril
Primorske novice
Tekst: Lea Hedžet, Radio Koper
Tržačan Jan Kuret Coretti se kljub rosnim letom bliža koncu študija na specialni glasbeni gimnaziji v Weimarju. Prihaja iz glasbene družine, njegove študijske poti pa ga že od malega vodijo daleč od doma, a s spoznanjem, da mora verjeti vase.
Mladi pianist Jan Kuret je komaj pred dobrim tednom dopolnil 18 let, pa vendar že dve leti prebiva v Nemčiji, kjer je našel najustreznejšo šolo, na kateri lahko sočasno študira klavir in opravlja klasično gimnazijsko maturo. Splošna izobrazba in poznavanje kulturnih korenin se mu zdita zelo pomembna za razumevanje glasbe. Zato je že v Trstu izbiral možnosti vzporednega izobraževanja. Čeprav mu je bila glasba položena že v zibel, njegov oče je violinist in dirigent Igor Kuret, pa tudi mama Irina Cavaion je bila več let profesorica violine (danes se znanstveno ukvarja z jezikoslovjem), je moral kot otrok mnogih talentov - poleg glasbe sta ga zanimala še arhitektura in dizajn - zbrati veliko vztrajnosti in volje, da se je osredotočil na študij klavirja. Do tretjega leta je slišal veliko glasbe na vajah očetovega orkestra European Spirit of Youth, potem je na prvih lekcijah violine spoznal, da ta instrument ni zanj. Želel si je nekaj večjega, mogočnejšega: klavir! Zato so ga starši vpisali na Glasbeno šolo Koper, kjer so kot idealno pedagoginjo za petletnika izbrali Nušo Gregorič. Pri njej je vztrajal dobrih sedem let, a ne brez zapletov, saj se je vseskozi upiral branju not. Vse partiture, tudi zahtevnejše, se je naučil kar po posluhu. In kljub temu je požel veliko uspehov na regijskih, državnih ter mednarodnih tekmovanjih, s katerih se nikdar ni vrnil brez zlatega odličja. Z brezhibno in muzikalno igro je očaral tudi na nastopih, klavirskih srečanjih in tečajih slavnih pedagogov, kot so bili Julia Gubaidullina, Zuzana Niederdorfer in Gabor Eckhardt, ki mu je najbolj spremenil odnos do klavirja. Zato se je odločil redno obiskovati pouk pri njem, kar je pomenilo, da so ga starši vsake tri tedne morali peljati v Budimpešto.
Obenem je v Trstu hodil na (slovensko) nižjo srednjo šolo Vladimir Bartol z dodatnim poukom glasbe, kjer ga je Aljoša Starc učil jazz improvizacije, s katero si je razvil posluh za harmonijo. Ko pa se je vpisal na Znanstveni licej France Prešeren, je začel obiskovati razred prof. Giuseppeja Albaneseja na konservatoriju G. Tartini, kjer se je, potem ko je Albanese zapustil Trst, prepisal k prof. Alessandru Taverni, uveljavljenemu koncertantu. Ob tem je leta 2019 začel obiskovati tudi pouk prof. Giovannija Valentinija, znanega pedagoga Mednarodne klavirske akademije v Imoli. Ker pa se je na ure klavirja pri njem moral vsak konec tedna voziti z vlakom v Pesaro (600 km v vsako smer), je postalo to za srednješolca, ki je potreboval čas tudi za domače naloge ter učenje, prenaporno. In tako je našel primernejšo glasbeno gimnazijo v Weimarju, kjer ga klavir uči prof. Susanne Bitar, navdušen pa je tudi nad poukom dirigiranja, igranja “prima vista” ali kompozicije. Predvsem pa ga navdihujejo koncerti, ki jih šola prireja mladim glasbenikom, ter tisti, ki jih skupaj s sošolci obiskuje v različnih, manj oddaljenih nemških mestih, kot je denimo Leipzig.
Seveda bi bilo čudno, če se mu ne bi pri teh letih zaiskrila ljubezen, tudi to je našel v Weimarju, predvsem pa se je tam spremenil njegov pristop do glasbe, kako poslušati, kako vaditi, izboljšati tehniko ... “Ob učiteljici Nuši sem ugotovil, da me glasba res zanima, ob profesorju Ekhardtu sem spoznal, da igranje klavirja zahteva veliko potrpljenja in koncentracije ter krepke živce, s profesorico Bitar pa sem se naučil poslušati in najti lep ton. Kot izvrstna in skrbna pedagoginja je postala tudi moja druga mati ... Če je treba, me pelje tudi k zdravniku. Sicer pa imam v Weimarju še 'nadomestno družino', družino svojega sošolca, h kateri se lahko zatečem, kadar kaj rabim in kjer lahko prespim, ko moramo izprazniti dijaški dom,” pravi Jan Kuret Coretti. Prav v teh dneh se že udeležuje tečajev na nekaterih večjih glasbenih akademijah, da bi med njimi izbral pravo za nadaljevanje študija.
Najpomembnejša popotnica, ki jo bo odnesel s sabo na višješolski študij, pa je zagotovo spoznanje, da se vsak mladi glasbenik razvija na svoj način, s svojim tempom, do cilja pa pride le, če verjame vase in če je vse zahtevnejši do sebe.
Tekst: Lea Hedžet, Radio Koper
Tržačan Jan Kuret Coretti se kljub rosnim letom bliža koncu študija na specialni glasbeni gimnaziji v Weimarju. Prihaja iz glasbene družine, njegove študijske poti pa ga že od malega vodijo daleč od doma, a s spoznanjem, da mora verjeti vase.
Mladi pianist Jan Kuret je komaj pred dobrim tednom dopolnil 18 let, pa vendar že dve leti prebiva v Nemčiji, kjer je našel najustreznejšo šolo, na kateri lahko sočasno študira klavir in opravlja klasično gimnazijsko maturo. Splošna izobrazba in poznavanje kulturnih korenin se mu zdita zelo pomembna za razumevanje glasbe. Zato je že v Trstu izbiral možnosti vzporednega izobraževanja. Čeprav mu je bila glasba položena že v zibel, njegov oče je violinist in dirigent Igor Kuret, pa tudi mama Irina Cavaion je bila več let profesorica violine (danes se znanstveno ukvarja z jezikoslovjem), je moral kot otrok mnogih talentov - poleg glasbe sta ga zanimala še arhitektura in dizajn - zbrati veliko vztrajnosti in volje, da se je osredotočil na študij klavirja. Do tretjega leta je slišal veliko glasbe na vajah očetovega orkestra European Spirit of Youth, potem je na prvih lekcijah violine spoznal, da ta instrument ni zanj. Želel si je nekaj večjega, mogočnejšega: klavir! Zato so ga starši vpisali na Glasbeno šolo Koper, kjer so kot idealno pedagoginjo za petletnika izbrali Nušo Gregorič. Pri njej je vztrajal dobrih sedem let, a ne brez zapletov, saj se je vseskozi upiral branju not. Vse partiture, tudi zahtevnejše, se je naučil kar po posluhu. In kljub temu je požel veliko uspehov na regijskih, državnih ter mednarodnih tekmovanjih, s katerih se nikdar ni vrnil brez zlatega odličja. Z brezhibno in muzikalno igro je očaral tudi na nastopih, klavirskih srečanjih in tečajih slavnih pedagogov, kot so bili Julia Gubaidullina, Zuzana Niederdorfer in Gabor Eckhardt, ki mu je najbolj spremenil odnos do klavirja. Zato se je odločil redno obiskovati pouk pri njem, kar je pomenilo, da so ga starši vsake tri tedne morali peljati v Budimpešto.
Obenem je v Trstu hodil na (slovensko) nižjo srednjo šolo Vladimir Bartol z dodatnim poukom glasbe, kjer ga je Aljoša Starc učil jazz improvizacije, s katero si je razvil posluh za harmonijo. Ko pa se je vpisal na Znanstveni licej France Prešeren, je začel obiskovati razred prof. Giuseppeja Albaneseja na konservatoriju G. Tartini, kjer se je, potem ko je Albanese zapustil Trst, prepisal k prof. Alessandru Taverni, uveljavljenemu koncertantu. Ob tem je leta 2019 začel obiskovati tudi pouk prof. Giovannija Valentinija, znanega pedagoga Mednarodne klavirske akademije v Imoli. Ker pa se je na ure klavirja pri njem moral vsak konec tedna voziti z vlakom v Pesaro (600 km v vsako smer), je postalo to za srednješolca, ki je potreboval čas tudi za domače naloge ter učenje, prenaporno. In tako je našel primernejšo glasbeno gimnazijo v Weimarju, kjer ga klavir uči prof. Susanne Bitar, navdušen pa je tudi nad poukom dirigiranja, igranja “prima vista” ali kompozicije. Predvsem pa ga navdihujejo koncerti, ki jih šola prireja mladim glasbenikom, ter tisti, ki jih skupaj s sošolci obiskuje v različnih, manj oddaljenih nemških mestih, kot je denimo Leipzig.
Seveda bi bilo čudno, če se mu ne bi pri teh letih zaiskrila ljubezen, tudi to je našel v Weimarju, predvsem pa se je tam spremenil njegov pristop do glasbe, kako poslušati, kako vaditi, izboljšati tehniko ... “Ob učiteljici Nuši sem ugotovil, da me glasba res zanima, ob profesorju Ekhardtu sem spoznal, da igranje klavirja zahteva veliko potrpljenja in koncentracije ter krepke živce, s profesorico Bitar pa sem se naučil poslušati in najti lep ton. Kot izvrstna in skrbna pedagoginja je postala tudi moja druga mati ... Če je treba, me pelje tudi k zdravniku. Sicer pa imam v Weimarju še 'nadomestno družino', družino svojega sošolca, h kateri se lahko zatečem, kadar kaj rabim in kjer lahko prespim, ko moramo izprazniti dijaški dom,” pravi Jan Kuret Coretti. Prav v teh dneh se že udeležuje tečajev na nekaterih večjih glasbenih akademijah, da bi med njimi izbral pravo za nadaljevanje študija.
Najpomembnejša popotnica, ki jo bo odnesel s sabo na višješolski študij, pa je zagotovo spoznanje, da se vsak mladi glasbenik razvija na svoj način, s svojim tempom, do cilja pa pride le, če verjame vase in če je vse zahtevnejši do sebe.