Novice, članki in odmevi ...
Gaj Bostič: Ideje za glasbo prihajajo tudi iz vesolja
Primorske novice – 7. val
Tekst: Reka Šav
Foto: iz osebnega arhiva
Čudežni deček na bobnih. Otroški “motor benda”. Gaj Bostič je že kot enajstletnik nastopal z rock in jazz zasedbami in vzbujal radovednost pri občinstvu. Danes 23-letnik iz Portoroža zaključuje študij jazza na dunajskem konservatoriju, igra v več zasedbah in komponira.
V svet glasbe je Gaj Bostič vstopil že kot otrok. “Bobne sem začel igrati pri osmih letih. Vem, da je bilo to leto, ko je na Evroviziji zmagal finski bend Lordi, in mislim, da je bil to kar velik povod, da sem potem začel najprej doma razbijati po povštrih, nedolgo zatem pa sem dobil prve elektronske bobne,” se spominja prvih vzgibov v tej smeri. Kmalu se je vpisal na ure bobnov k Davidu Morganu in dobil svoj prvi pravi akustični bobnarski set.
Za glasbo so ga tako rekoč že od rojstva navduševali starši in stric Boštjan Andrejc - Bushy, znani primorski kitarist, ki mu je bil že takrat in mu je še vedno velika inspiracija. Kmalu je odkril The Police, Pink Floyd, Anouk, Lennyja Kravitza in druge. Pravi, da je imel veliko srečo, ker je odraščal v obdobju, ko je bilo v Istri veliko prizorišč, kamor so mladi lahko hodili na koncerte in podpirali lokalno sceno. “Bendov je bilo v tistem obdobju res veliko,” se spominja.
“Ideje za glasbo prihajajo iz vseh trenutkov in strani življenja. Enkrat imam v glavi melodijo ali akorde, drugič besede, tretjič sliko.”
Tekst: Reka Šav
Foto: iz osebnega arhiva
Čudežni deček na bobnih. Otroški “motor benda”. Gaj Bostič je že kot enajstletnik nastopal z rock in jazz zasedbami in vzbujal radovednost pri občinstvu. Danes 23-letnik iz Portoroža zaključuje študij jazza na dunajskem konservatoriju, igra v več zasedbah in komponira.
V svet glasbe je Gaj Bostič vstopil že kot otrok. “Bobne sem začel igrati pri osmih letih. Vem, da je bilo to leto, ko je na Evroviziji zmagal finski bend Lordi, in mislim, da je bil to kar velik povod, da sem potem začel najprej doma razbijati po povštrih, nedolgo zatem pa sem dobil prve elektronske bobne,” se spominja prvih vzgibov v tej smeri. Kmalu se je vpisal na ure bobnov k Davidu Morganu in dobil svoj prvi pravi akustični bobnarski set.
Za glasbo so ga tako rekoč že od rojstva navduševali starši in stric Boštjan Andrejc - Bushy, znani primorski kitarist, ki mu je bil že takrat in mu je še vedno velika inspiracija. Kmalu je odkril The Police, Pink Floyd, Anouk, Lennyja Kravitza in druge. Pravi, da je imel veliko srečo, ker je odraščal v obdobju, ko je bilo v Istri veliko prizorišč, kamor so mladi lahko hodili na koncerte in podpirali lokalno sceno. “Bendov je bilo v tistem obdobju res veliko,” se spominja.
“Ideje za glasbo prihajajo iz vseh trenutkov in strani življenja. Enkrat imam v glavi melodijo ali akorde, drugič besede, tretjič sliko.”
Gaj Bostič leta 2013 v koprski Taverni s skupino Stillout v zavetju činel Foto: Tomaž Primožič/FPA
Bahanju s tehniko ni naklonjen
Svojo tolkalsko in bobnarsko pot je Gaj Bostič nadaljeval v glasbeni šoli v Piranu, pozneje pa na konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani. V času šolanja je prejel številne nagrade. Odločil se je za študij jazza na dunajskem konservatoriju. V svojem pestrem glasbenem udejstvovanju je bil član številnih skupin različnih žanrov, kot so StillOut, Frank Zappa Tribute Band, Beatles legendado, Big band Akademije za glasbo v Ljubljani, P'Jays, Spiral Mind, Hei’An, Mrk ...
Kot človek, ki je igral v številnih zasedbah, ima rad “glasbo, ki diha”, ne pa bahanja s tehničnimi spretnostmi. Dinamika v bendu pride hitro na plan, pravi: “Glasba je zelo dober pokazatelj osebnosti, ne moremo se pretvarjati. To sicer ne pomeni, da se v glasbi ne moremo igrati; lahko imamo znotraj glasbe tudi nek alter ego, neko drugo osebnost, ki pride na plano samo na odru. Vendar vse to ne šteje nič, če ni iskreno. To je najpomembneje! In vedno moramo delati v dobrobit glasbe, ker glasba vedno deluje v dobrobit nas.”
Dunaj, jazz in metal
Odkar študira in živi na Dunaju - pred poletjem je že opravil diplomski koncert, čaka ga še diploma -, je precej vpet tudi v tamkajšnjo glasbeno sceno. “Mislim, da je Dunaj trenutno eno vodilnih mest v Evropi, kar se tiče glasbene scene. Skupnost glasbenikov se mi zdi zelo močna, na voljo je veliko prizorišč, kjer se da ustvarjati in obiskovati koncerte.”
Vendar pa je še vedno glasbeno zelo aktiven tudi v Sloveniji, konec avgusta je denimo posnel bobne za nov album metal zasedbe Noctiferia. Trenutno se bolj kot jazzu, s katerim se je poglobljeno ukvarjal zadnja štiri leta, posveča metalu. “Igrati in biti konstantno aktiven v dveh tako različnih slogih je vsekakor zahteven podvig, a v tem zelo uživam in iz tega vedno veliko pridobim. Iz vsakega sloga lahko vzamem nekaj, kar lahko nato prenesem v drugega - to deluje v obe smeri. To je lahko neka tehnična stvar, glasbeno besedišče ali pa mentaliteta pri izvajanju in dojemanju glasbe,” razlaga.
Od metala se sicer nikoli ni zares oddaljil. “Rad bi še bolj prodrl v sceno, k čemur me je pripeljalo tudi ustvarjanje z bendom Hei’An v zadnjih nekaj letih in me še bolj navdušilo nad žanrom. Poleg tega pa se želim zbližati tudi z elektroniko in popom,” napoveduje, kaj si lahko obetamo v prihodnosti. Vedno pa se drži pravila, od katerega ne odstopa: nikakor se ne sme stilsko omejevati.
V klasiko se ni poglabljal
Ker živi na Dunaju, ne moremo mimo vprašanja, ali morda goji simpatije tudi do klasične glasbe. “Po pravici povedano se nikoli nisem zares poglabljal v klasično glasbo. Nekako se z njo nikoli nisem mogel poistovetiti, zato sem tudi hitro zamenjal klasična tolkala za bobne, za kar mi je še danes žal, saj bi mi znanje iz tolkal danes koristilo in bi lahko iz tega dosti odnesel,” obžaluje svojo odločitev.
V času, ko se študij približuje koncu, razmišlja tudi o tem, kako bi se kot glasbenik lahko preživljal. “Definitivno ni dovolj samo to, da znaš igrati inštrument, ampak pride zraven še veliko drugih stvari,” ugotavlja. Tako se v prihodnosti vidi obdan z glasbo z vseh strani: želi si ustvarjati, igrati, snemati, pisati, organizirati, učiti … Od vsega tega se da živeti, je prepričan: “Stremeti moraš k svojemu cilju, delati na sebi, spoznavati svoj karakter in ga razvijati ter spoznavati nove ljudi, s katerimi lahko to deliš in s pomočjo katerih lahko prideš do cilja. Skupaj je vse lažje.”
Pink Floyd in Beatlesi na piedestalu
Glasba mu daje “občutek udobja, varnosti in veselja”. Je ena najbolj nagrajujočih stvari, ki jo lahko človek počne, je prepričan. Kako razvija svoj slog? Iz vsakega benda ali stila lahko vzame nekaj unikatnega in to vključi v svoj glasbeni vokabular. “Iz tega nastane moj edinstven karakter, ki ga lahko nato razvijam,” pojasni.
Ne moremo mimo imitacije. “Imitacija je ključnega pomena za širitev besedišča in tehnike na inštrumentu. Brez 'kopiranja' drugih glasbenikov ne moreš priti do svojega načina igranja, stila in zvoka. Seveda pa je pomembno, da ne ostaneš samo pri kopiranju, ampak to spremeniš v nekaj svojega,” razlaga, kakšna je korist igranja 'coverjev'. Kot najbolj dovršeni glasbeni skupini izpostavi Pink Floyd in The Beatles. “Neverjetno čutna glasba, edinstven zvok in brezčasni komadi,” povzame bistvo.
Bobni, raziskovanje in “pisarna”
Pri svoji dnevni rutini nikoli ni bil nagnjen k pretiravanju. “Bobnom rad posvetim nekaj ur na dan, bodisi s tehničnimi vajami, vadenjem specifičnega repertoarja za projekt ali pa preprosto z raziskovanjem inštrumenta. Včasih pa se posvetim samo komponiranju, aranžiranju, pa tudi pisanju e-mailov, promociji in drugemu,” razlaga, kakšen je njegov vsakdan.
Na letošnjem Jazz Festivalu Ljubljana je Gaj Bostič predstavil svoj projekt Mrk in pojasnil, kako pristopa k skladanju. “Ideje za glasbo prihajajo iz vseh trenutkov in strani življenja. Enkrat imam v glavi melodijo ali akorde, drugič besede, tretjič sliko,” razlaga. Navdih za omenjeni projekt je prišel iz vesolja in narave, zvoka Jupitrove lune: “Od vedno me je pritegnila neskončnost in masivnost vesolja, kar poskušam tudi uglasbiti v svojih kompozicijah.”