Novice, članki in odmevi ...
Poklon življenju z glasbo
Učiteljski zbor CGV Koper 1967-68. Ivan Šček 3. v 2. vrsti z desne
Primorske novice
Besedilo: Marija Gombač
Foto: arhiv Glasbene šole Koper
Pisalo se je leto 1954. Ivan Šček je bil star 29 let, ko se je iz Vipave preselil v Koper. Poučeval je teorijo glasbe, harmonijo, klavir, kontrabas, kitaro na glasbeni šoli in zgodovino glasbe na koprski gimnaziji. Vodil je zbore in dirigiral orkestru. Nadvse ga je veselilo delo z mladimi. Pisal je tudi komentarje za koncerte. In - komponiral!
Ivanu Ščeku je vir navdiha in ustvarjalne energije pomenilo pedagoško delo z učenci glasbene šole in z dijaki gimnazije. Pedagog in skladatelj Bojan Glavina je o delih v Ščekovem opusu zapisal, da so na splošno vezana na zunanjo glasbeno idejo. Prav iz zunanjih pobud izhaja tudi zelo pestra paleta občutij in izrazov, kot so razigranost, zvedavost, hudomušnost, pa tudi zamišljenost, sanjavost in hrepenenje po pravičnem.
“Umetnik mora ustvarjati lepoto, da bo lahko preko nje poslušalcem odkrival resnico; tisto resnico, ki je v bistvu nedosegljiva, je pa vredna borbe,” je dejal Ivan Šček.
Spominski večer
Spominski koncertni večer ob 100. obletnici rojstva Ivana Ščeka bo 9. aprila ob 19. uri v Pokrajinskem muzeju Koper. Ščekove skladbe bodo izvajali učenci glasbene šole in dijaki umetniške gimnazije Koper. Gost večera bo skladateljev vnuk, filozof, esejist, publicist in prevajalec Jernej Šček. Glasbena šola Koper je ob tej priložnosti izdala dve notni ediciji Ščekovih skladb: klavirske miniature Pomladanski dan in Cigansko rapsodijo za klarinet in klavir. Urednik in redaktor je Bojan Glavina. Skladbe so bile do sedaj še neznane in neobjavljene. Avtorji spremnih besedil so Helena Filipčič Gardina, Bojan Glavina, Marija Gombač in Jernej Šček.
Smisel življenja je iskal v glasbi
Ivan Šček je bil četrti izmed desetih otrok in edini moški potomec. V očetovi delavnici se je izučil za kovača. Z delom ni bil zadovoljen. Bolj se je navduševal nad petjem cerkvenih pesmi in zvokom orgel. Zato ni čudno, da je zborovske skladbe za potrebe domače vipavske cerkve začel komponirati že v nižji glasbeni šoli. Ko se je zdravil za pljučno tuberkulozo v Gorici, mu je čas dopuščal, da je končno začel s študijem glasbe pri profesorju Komelu. Smisel življenja je iskal v glasbi! “Hrepenenje po glasbi (...) je bilo v meni vedno tako silno, vseobsegajoče, da sem bil skoraj prepričan o času, ki bo prišel in ki mi bo omogočil globlje srečanje z njo,” je dejal. Leta 1962 je dobil za diplomsko delo, kantato Balad' na besedilo Srečka Kosovela za bariton, mešani zbor in orkester, študentsko Prešernovo nagrado.
Jasna Čebron, profesorica slovenščine in italijanščine na koprski gimnaziji, ga je občudovala, še preden ga je srečala. “Vipavski sorodniki so mi pravili, da se je v šoli tako učil, da je našel za vsako poglavje svojo melodijo; pri zgodovini si je izbral za Karla Velikega neko mogočno glasbo, za Karantanijo bolj nežno. In ko je bil vprašan, je samo ponovil prve takte pa se je že odprlo celo ‘besedilo’. Potem je postal moj učitelj glasbenega pouka na Gimnaziji Koper. Prav vsem se je zapisal v spomin, ko nas je uvajal v obdobje romantike s Smetanovo Vltavo. Ljudskost in izvirnost nam je razložil preprosto; mrmrali smo ljudsko pesmico Čuk se je oženil, sam pa je položil na gramofon ploščo s posnetkom Vltave. In iz našega mrmranja je nastajala mogočna glasba. Obe leti, kar nas je učil, nas je navduševal za koncerte, ki so jih takrat začeli organizirati člani Društva prijateljev glasbe Koper. Pripravili so popoldanski koncert za mladino in večerni za odrasle (...) Ko sem se po študiju vrnila na Gimnazijo Koper učit slovenščino, je postal Ivan Šček moj kolega.”
“Mislim, da sta v svetu, v katerem živimo, umetnost in lepota nujno potrebna, da se ne izgubimo v dolgočasju povprečnosti in brezupa.”
Otroški živžav ga je pomirjal
Verjetno je Ivan Šček nemalokrat sedel na obali in opazoval sončni zahod. Ves svet se je prepojil z oranžno barvo. Ali ga je sredi sončnega zahoda prevzelo domotožje po domačem kraju? Zavedal se je, da hrepenenje po otroških letih ne bo nikoli več izpolnjeno. Nikoli pa ni zaspalo nekje znotraj njega. Šček je bil prijazen in vljuden. Predstavljam si ga, kako tu in tam dvigne glavo iznad klavirja v učilnici glasbene šole in pogleda skozi okno. Opazuje otroke. Niso motili njegove zbranosti in navdiha. Njihov živžav ga je pomirjal.
“Zelo rad imam otroke in mlade ljudi. Čutim, da je vse premalo ljudi, ki se z njimi ukvarjajo. Ko poslušam skladbe za otroke, se velikokrat zgrozim, ko slišim, da iz njih ne veje čisto nič otroškega. Premalo je samo motiv, če je vsebina daleč, daleč od otrokovega sveta, sanj in nepokvarjene zavzetosti. Morda se nikjer tako kruto ne odraža resnica in iskrenost umetnikove izpovedi kot prav v delih za otroke. Tu je vsaka laž razkrinkana,” je poudaril.
“Zdel se nam je kot čarovnik, ki vse ve. S prišepetavanjem nam je pomagal tudi na izpitih. Ko sem se vrnila na šolo kot učiteljica klavirja, me je Šček toplo sprejel. Kot novopečeni učiteljici so mi njegove potrditve dajale veliko sigurnost.” Nadja Žerjal, nekdanja učenka
Avgusta 1955 se je Ivanu Šček in njegovi življenjski sopotnici Marici rodila hčerka Alenka, ki je postala znana slovenska pianistka. Tri leta po njenem rojstvu se je zakoncema rodil sin Matjaž, ki je po študiju glasbe postal zborovodja, dirigent in kulturni delavec.
Rojstvo nove skladbe
Učenci in sodelavci so uživali v njegovi ljubeznivosti in duhovitosti. Njegove pripovedi so bile biseri znanja. Sonja Gregorič, zdravnica dentalne medicine, je v spominih na Ščeka zapisala: “Kako nastane nova skladba, smo ga nekoč vprašali. 'To je težko, hudo,' je rekel. 'Ne da ti mira, ne da ti spati. Kot orkan te dvigne sredi sanj, hoče te raztrgati, neti ogenj v tebi in opominja, da te že dneve opozarja nase. Vnaša nemir v dušo, poraja se od kdove kje in te vodi do bolečine (...) Gledaš v nočno nebo, zvezde mirno mežikajo, zrak stoji, v tebi pa divja vihar. Potem naenkrat pride neopazno, zasije, zaslišiš jo, ovije se okoli tebe, podari mir in - tvoja je. Takrat pograbiš svinčnik in jo zapišeš. Kamor pride. Ostane s tabo večno in z njo vse, kar si doživljal'.”
“Kako nastane nova skladba, smo ga nekoč vprašali. 'To je težko, hudo,' je rekel. 'Ne da ti mira, ne da ti spati. (...) Potem naenkrat pride neopazno, zasije, zaslišiš jo, ovije se okoli tebe, podari mir in - tvoja je.'” Sonja Gregorič, nekdanja učenka
“Zdel se nam je kot čarovnik, ki vse ve.”
Ali je bilo vredno priti iz Vipavske doline? Predstavljam si mladeniča Ivana, ki je bil ob pogledu na sončni zahod na morju zaslepljen od lepote barv in umit od nepredvidljive burje. Ali mu je morje ponujalo tudi svoje pribežališče? Danes bi bil nedvomno navdušen nad celostno prenovo stavbe “njegove” glasbene šole in nad ustanovitvijo glasbene in likovne gimnazije v Kopru.
“Popolnoma sem prepričan, da je mlad človek pripravljen vsrkati vase vse, kar je lepo, samo to lepo mu mora nekdo pokazati,” je poudarjal.
Nadja Žerjal, učenka in učiteljica klavirja na koprski šoli, počasti spomin na Ščeka z mislijo, da jih je ves čas je opozarjal na lepoto na vseh umetnostih področjih. In dodaja: “Zdel se nam je kot čarovnik, ki vse ve. S prišepetavanjem nam je pomagal tudi na izpitih. Ko sem se vrnila na šolo kot učiteljica klavirja, me je Šček toplo sprejel. Kot novopečeni učiteljici so mi njegove potrditve dajale veliko sigurnost.”
Društvo prijateljev glasbe je bilo ustanovljeno marca 1963 na pobudo učiteljev koprske glasbene šole in Radia Koper. Šček je bil med njimi. Ščekova ljubezen do otrok je bila brezmejna. Redko kdo je znal navdušiti mladega človeka za glasbo tako kot on. Njegova čuteča umetniška duša je tako v razredu kakor tudi na koncertih v Kopru in Ljubljani znala zaigrane ali zapete skladbe približati vsem poslušalcem. Nastopal je tudi kot odličen komentator. V vseh Ščekovih delih se čuti osebna skladateljeva izpoved z estetiko romantičnega ustvarjanja in elementi ekspresionizma.
“V svojih delih se predvsem trudim, da bi odražal to, kar čutim. Ni me sram povedati, da sem srečen, pa tudi jočem in trpim (...) O svoji delih zelo težko govorim. Idej je vse polno, nekatere so že nakazane v skicirki, druge pa bdijo v meni in čakajo, da jih bom odkril,” je pojasnil.
Podpisoval se je s psevdonimom Štefan Kovač
Tudi anglistka Olga Rebula zatrjuje, da je imel Šček velik pedagoški čut in da so njegovi didaktični prijemi teorijo o glasbi spreminjali v prijetna srečanja. Strinja se s Ščekovo trditvijo, “da je umetnik pretresljivo uglašen instrument, ki vibrira nad vsakim pojavom žalosti in veselja”.
Ščeka so sprehodi pod milim nebom ob morju sproščali in dajali prostor novim sanjam. Komponiral je za zbore, Orffov instrumentarij, godalni orkester, za solistične inštrumente, za orkester, za komorne zasedbe. Pisal je tudi samospeve. Leta 1966 je prevzel vodstvo stolnega cerkvenega zbora v Kopru in zanj pisal in prirejal zborovske skladbe, mašne speve in maše. Uporabil je svojo iznajdljivost, se izmaknil podrejenosti ljudi takratnim državnim zakonom in se kot avtor cerkvenih del podpisoval s psevdonimom Štefan Kovač. Sv. Štefan je zaščitnik Ščekovega rojstnega kraja, kovač pa je bil očetov poklic. Danes nosi koprski cerkveni zbor njegovo ime.
“Ko nekaj ustvariš, si večen”
“Zame je Beethovnova Missa solemnis najvišji odraz glasbe (...) Mi, navadni smrtniki, ne bomo nikoli dojeli grozljive lepote Michelangelovih del. Ko nekaj ustvariš, si večen,” je dejal Ivan Šček.
Miran Bordon, dirigent koprskega cerkvenega zbora, zatrjuje, da sta delo in glasbena zapuščina Ivana Ščeka močno zaznamovala koprsko stolnico: “S svojimi zahtevnimi in stilno samosvojimi vokalnimi kompozicijami je postavljal zelo visoke cilje sebi kot zborovodji in pevcem zbora. Prelom v slovenski liturgični glasbi je predstavljal prav njegov pokoncilski Novi mašni obred. V njegovi liturgični glasbi se čuti, da je za vsako noto stal z vsem svojim prepričanjem, svojo vero, svojim čutenjem in hrepenenji in da je vse njegovo notranje bogastvo mnogokrat dobesedno privrelo na notni papir in takoj romalo na preizkus v roke pevcev in na koprski kor. Velik del njegove liturgične glasbe presega njegov čas.”
Ivan Šček je dve leti pred smrtjo primerjal glasbo z najpopolnejšo človekovo govorico: “Glasba! To je najpopolnejši jezik, ki ga je človek odkril in ga še odkriva, da bi z njim izrazil vse, prav vse, kar je skrito in živi v njem samem: žalost, trpljenje, trenutki bojev in zmag, radosti in prešernega veselja (...) Svoj prostor najde v kakršnikoli družbeni ureditvi (...) To je pesem vekov in cvet zgodovine; ona raste iz bolečine kot iz radosti človeštva. Glasba je lahko samo dobra ali slaba, iskrena ali spekulativna. Če privre na dan kot nujen odraz človekove duše, bo tudi razumljiva (...) Zato mora umetnost odražati resnico in ne licemersko potvarjanje dejstev, čustev in družbe.”
Umetnostni zgodovinar Edvilijo Gardina se spominja: “Obiskal sem stolnico in v koru slišal topel in odločen glas Ivana Ščeka. Mož je vztrajno pozival k zbranosti maloštevilni razglašeni cerkveni zbor (...) V zadnjem času se vrstijo obletnice zaslužnih preminulih glasbenikov in odstrejo se zrcala spoznanj ter odsevi melodij mladostnih izzivov, ko smo vpijali kozmično harmonijo. Zgodi se tudi čudežni utrinek iz province, ko se v Panteon slovenske umetnosti dostojno in spoštljivo vključuje, tokrat ime skladatelja in pedagoga Ivana Ščeka. V nepozabnih popoldanskih urah, med zidovi imenitne palače ob Brolu, je v nas vnašal sakralnost glasbe in njene skrivnosti.”
Čas je tekel svojo pot. Hitro in zanesljivo. Kosmi senc in težkih oblakov so drseli proti obali življenja. Ščekova življenjska moč je kipela, ko je nekega dne zarezala novica, da je doživel srčni infarkt. Tistega januarja 1972 je svetloba medlo prodirala skozi okna in spoštljivo osvetljevala učilnice. Vladala je tišina. Znamenje vdanosti minevanju časa. Znamenje predaje Ščekovih notnih zapisov, znamenje predaje izzvenu Ščekovega klavirja.
Ivan Šček je slavil poklon življenju z umetnostjo, ki jo je nosil globoko v sebi - z glasbo. Izražal je to, kar je čutil. V ljubezni do glasbe je vzgajal ljubezen do glasbe pri mladih in - glasbo tudi ustvarjal! Slišal je glasbo za paravani vsakdanjosti. Usoda z njim ni bila ljubezniva. Umrl je, ko je bil star 47 let.
“Vsak umetnik mora vzgojiti svojo notranjost, da bo uglašen z okoljem, v katerem živi, in da bo pozvanjala ob vsakem pojavu, ki ga bo srečala na življenjski poti. Samo tako bo postal poslanec lepote in oznanjevalec resnica, vse ostalo pa je daleč od prave umetniške izpovedi,” je nekoč dejal.
Sin Matjaž Šček se spominja, da je na začetku svoje profesionalne glasbene poti nemalokrat pomislil, kako bi bilo lepo, če bi bil tudi oče z njim, da bi se lahko pogovarjala in filozofirala o glasbi: “Z njegovim odhodom je nastala velika praznina, ki jo v sebi nosim še danes. Nič in nihče je ni in je ne bo mogel zapolniti. Glasba je v življenju naše družine predstavljala veliko strast in seveda tudi intimni problem.”
Jernej Šček, skladateljev vnuk, je svojega dedka spoznal iz knjig in iz toplih besed njegovih učencev. Pravi, da ena sama ganjenost in spoštovanje vejeta iz njihovih pripovedi, “da je bil velikega srca, predan poklicu mladih, da je vztrajal, kjer so drugi obupali, da se je smejal, kjer so drugi jokali. Iz prebranega in slišanega sem se naučil razumeti in ceniti svojega dedka. Humanista, optimističnega pesimista, človeka ustne, govorjene besede, tiste, ki nastaja v dvoje. Nekaj tega sem tudi sam - očitno po njegovi zaslugi (...) Učitelj je svet v malem. Jot lisice v svežem snegu puščamo sledove. Sto let po rojstvu ... za Ivanom!”
Besedilo: Marija Gombač
Foto: arhiv Glasbene šole Koper
Pisalo se je leto 1954. Ivan Šček je bil star 29 let, ko se je iz Vipave preselil v Koper. Poučeval je teorijo glasbe, harmonijo, klavir, kontrabas, kitaro na glasbeni šoli in zgodovino glasbe na koprski gimnaziji. Vodil je zbore in dirigiral orkestru. Nadvse ga je veselilo delo z mladimi. Pisal je tudi komentarje za koncerte. In - komponiral!
Ivanu Ščeku je vir navdiha in ustvarjalne energije pomenilo pedagoško delo z učenci glasbene šole in z dijaki gimnazije. Pedagog in skladatelj Bojan Glavina je o delih v Ščekovem opusu zapisal, da so na splošno vezana na zunanjo glasbeno idejo. Prav iz zunanjih pobud izhaja tudi zelo pestra paleta občutij in izrazov, kot so razigranost, zvedavost, hudomušnost, pa tudi zamišljenost, sanjavost in hrepenenje po pravičnem.
“Umetnik mora ustvarjati lepoto, da bo lahko preko nje poslušalcem odkrival resnico; tisto resnico, ki je v bistvu nedosegljiva, je pa vredna borbe,” je dejal Ivan Šček.
Spominski večer
Spominski koncertni večer ob 100. obletnici rojstva Ivana Ščeka bo 9. aprila ob 19. uri v Pokrajinskem muzeju Koper. Ščekove skladbe bodo izvajali učenci glasbene šole in dijaki umetniške gimnazije Koper. Gost večera bo skladateljev vnuk, filozof, esejist, publicist in prevajalec Jernej Šček. Glasbena šola Koper je ob tej priložnosti izdala dve notni ediciji Ščekovih skladb: klavirske miniature Pomladanski dan in Cigansko rapsodijo za klarinet in klavir. Urednik in redaktor je Bojan Glavina. Skladbe so bile do sedaj še neznane in neobjavljene. Avtorji spremnih besedil so Helena Filipčič Gardina, Bojan Glavina, Marija Gombač in Jernej Šček.
Smisel življenja je iskal v glasbi
Ivan Šček je bil četrti izmed desetih otrok in edini moški potomec. V očetovi delavnici se je izučil za kovača. Z delom ni bil zadovoljen. Bolj se je navduševal nad petjem cerkvenih pesmi in zvokom orgel. Zato ni čudno, da je zborovske skladbe za potrebe domače vipavske cerkve začel komponirati že v nižji glasbeni šoli. Ko se je zdravil za pljučno tuberkulozo v Gorici, mu je čas dopuščal, da je končno začel s študijem glasbe pri profesorju Komelu. Smisel življenja je iskal v glasbi! “Hrepenenje po glasbi (...) je bilo v meni vedno tako silno, vseobsegajoče, da sem bil skoraj prepričan o času, ki bo prišel in ki mi bo omogočil globlje srečanje z njo,” je dejal. Leta 1962 je dobil za diplomsko delo, kantato Balad' na besedilo Srečka Kosovela za bariton, mešani zbor in orkester, študentsko Prešernovo nagrado.
Jasna Čebron, profesorica slovenščine in italijanščine na koprski gimnaziji, ga je občudovala, še preden ga je srečala. “Vipavski sorodniki so mi pravili, da se je v šoli tako učil, da je našel za vsako poglavje svojo melodijo; pri zgodovini si je izbral za Karla Velikega neko mogočno glasbo, za Karantanijo bolj nežno. In ko je bil vprašan, je samo ponovil prve takte pa se je že odprlo celo ‘besedilo’. Potem je postal moj učitelj glasbenega pouka na Gimnaziji Koper. Prav vsem se je zapisal v spomin, ko nas je uvajal v obdobje romantike s Smetanovo Vltavo. Ljudskost in izvirnost nam je razložil preprosto; mrmrali smo ljudsko pesmico Čuk se je oženil, sam pa je položil na gramofon ploščo s posnetkom Vltave. In iz našega mrmranja je nastajala mogočna glasba. Obe leti, kar nas je učil, nas je navduševal za koncerte, ki so jih takrat začeli organizirati člani Društva prijateljev glasbe Koper. Pripravili so popoldanski koncert za mladino in večerni za odrasle (...) Ko sem se po študiju vrnila na Gimnazijo Koper učit slovenščino, je postal Ivan Šček moj kolega.”
“Mislim, da sta v svetu, v katerem živimo, umetnost in lepota nujno potrebna, da se ne izgubimo v dolgočasju povprečnosti in brezupa.”
Otroški živžav ga je pomirjal
Verjetno je Ivan Šček nemalokrat sedel na obali in opazoval sončni zahod. Ves svet se je prepojil z oranžno barvo. Ali ga je sredi sončnega zahoda prevzelo domotožje po domačem kraju? Zavedal se je, da hrepenenje po otroških letih ne bo nikoli več izpolnjeno. Nikoli pa ni zaspalo nekje znotraj njega. Šček je bil prijazen in vljuden. Predstavljam si ga, kako tu in tam dvigne glavo iznad klavirja v učilnici glasbene šole in pogleda skozi okno. Opazuje otroke. Niso motili njegove zbranosti in navdiha. Njihov živžav ga je pomirjal.
“Zelo rad imam otroke in mlade ljudi. Čutim, da je vse premalo ljudi, ki se z njimi ukvarjajo. Ko poslušam skladbe za otroke, se velikokrat zgrozim, ko slišim, da iz njih ne veje čisto nič otroškega. Premalo je samo motiv, če je vsebina daleč, daleč od otrokovega sveta, sanj in nepokvarjene zavzetosti. Morda se nikjer tako kruto ne odraža resnica in iskrenost umetnikove izpovedi kot prav v delih za otroke. Tu je vsaka laž razkrinkana,” je poudaril.
“Zdel se nam je kot čarovnik, ki vse ve. S prišepetavanjem nam je pomagal tudi na izpitih. Ko sem se vrnila na šolo kot učiteljica klavirja, me je Šček toplo sprejel. Kot novopečeni učiteljici so mi njegove potrditve dajale veliko sigurnost.” Nadja Žerjal, nekdanja učenka
Avgusta 1955 se je Ivanu Šček in njegovi življenjski sopotnici Marici rodila hčerka Alenka, ki je postala znana slovenska pianistka. Tri leta po njenem rojstvu se je zakoncema rodil sin Matjaž, ki je po študiju glasbe postal zborovodja, dirigent in kulturni delavec.
Rojstvo nove skladbe
Učenci in sodelavci so uživali v njegovi ljubeznivosti in duhovitosti. Njegove pripovedi so bile biseri znanja. Sonja Gregorič, zdravnica dentalne medicine, je v spominih na Ščeka zapisala: “Kako nastane nova skladba, smo ga nekoč vprašali. 'To je težko, hudo,' je rekel. 'Ne da ti mira, ne da ti spati. Kot orkan te dvigne sredi sanj, hoče te raztrgati, neti ogenj v tebi in opominja, da te že dneve opozarja nase. Vnaša nemir v dušo, poraja se od kdove kje in te vodi do bolečine (...) Gledaš v nočno nebo, zvezde mirno mežikajo, zrak stoji, v tebi pa divja vihar. Potem naenkrat pride neopazno, zasije, zaslišiš jo, ovije se okoli tebe, podari mir in - tvoja je. Takrat pograbiš svinčnik in jo zapišeš. Kamor pride. Ostane s tabo večno in z njo vse, kar si doživljal'.”
“Kako nastane nova skladba, smo ga nekoč vprašali. 'To je težko, hudo,' je rekel. 'Ne da ti mira, ne da ti spati. (...) Potem naenkrat pride neopazno, zasije, zaslišiš jo, ovije se okoli tebe, podari mir in - tvoja je.'” Sonja Gregorič, nekdanja učenka
“Zdel se nam je kot čarovnik, ki vse ve.”
Ali je bilo vredno priti iz Vipavske doline? Predstavljam si mladeniča Ivana, ki je bil ob pogledu na sončni zahod na morju zaslepljen od lepote barv in umit od nepredvidljive burje. Ali mu je morje ponujalo tudi svoje pribežališče? Danes bi bil nedvomno navdušen nad celostno prenovo stavbe “njegove” glasbene šole in nad ustanovitvijo glasbene in likovne gimnazije v Kopru.
“Popolnoma sem prepričan, da je mlad človek pripravljen vsrkati vase vse, kar je lepo, samo to lepo mu mora nekdo pokazati,” je poudarjal.
Nadja Žerjal, učenka in učiteljica klavirja na koprski šoli, počasti spomin na Ščeka z mislijo, da jih je ves čas je opozarjal na lepoto na vseh umetnostih področjih. In dodaja: “Zdel se nam je kot čarovnik, ki vse ve. S prišepetavanjem nam je pomagal tudi na izpitih. Ko sem se vrnila na šolo kot učiteljica klavirja, me je Šček toplo sprejel. Kot novopečeni učiteljici so mi njegove potrditve dajale veliko sigurnost.”
Društvo prijateljev glasbe je bilo ustanovljeno marca 1963 na pobudo učiteljev koprske glasbene šole in Radia Koper. Šček je bil med njimi. Ščekova ljubezen do otrok je bila brezmejna. Redko kdo je znal navdušiti mladega človeka za glasbo tako kot on. Njegova čuteča umetniška duša je tako v razredu kakor tudi na koncertih v Kopru in Ljubljani znala zaigrane ali zapete skladbe približati vsem poslušalcem. Nastopal je tudi kot odličen komentator. V vseh Ščekovih delih se čuti osebna skladateljeva izpoved z estetiko romantičnega ustvarjanja in elementi ekspresionizma.
“V svojih delih se predvsem trudim, da bi odražal to, kar čutim. Ni me sram povedati, da sem srečen, pa tudi jočem in trpim (...) O svoji delih zelo težko govorim. Idej je vse polno, nekatere so že nakazane v skicirki, druge pa bdijo v meni in čakajo, da jih bom odkril,” je pojasnil.
Podpisoval se je s psevdonimom Štefan Kovač
Tudi anglistka Olga Rebula zatrjuje, da je imel Šček velik pedagoški čut in da so njegovi didaktični prijemi teorijo o glasbi spreminjali v prijetna srečanja. Strinja se s Ščekovo trditvijo, “da je umetnik pretresljivo uglašen instrument, ki vibrira nad vsakim pojavom žalosti in veselja”.
Ščeka so sprehodi pod milim nebom ob morju sproščali in dajali prostor novim sanjam. Komponiral je za zbore, Orffov instrumentarij, godalni orkester, za solistične inštrumente, za orkester, za komorne zasedbe. Pisal je tudi samospeve. Leta 1966 je prevzel vodstvo stolnega cerkvenega zbora v Kopru in zanj pisal in prirejal zborovske skladbe, mašne speve in maše. Uporabil je svojo iznajdljivost, se izmaknil podrejenosti ljudi takratnim državnim zakonom in se kot avtor cerkvenih del podpisoval s psevdonimom Štefan Kovač. Sv. Štefan je zaščitnik Ščekovega rojstnega kraja, kovač pa je bil očetov poklic. Danes nosi koprski cerkveni zbor njegovo ime.
“Ko nekaj ustvariš, si večen”
“Zame je Beethovnova Missa solemnis najvišji odraz glasbe (...) Mi, navadni smrtniki, ne bomo nikoli dojeli grozljive lepote Michelangelovih del. Ko nekaj ustvariš, si večen,” je dejal Ivan Šček.
Miran Bordon, dirigent koprskega cerkvenega zbora, zatrjuje, da sta delo in glasbena zapuščina Ivana Ščeka močno zaznamovala koprsko stolnico: “S svojimi zahtevnimi in stilno samosvojimi vokalnimi kompozicijami je postavljal zelo visoke cilje sebi kot zborovodji in pevcem zbora. Prelom v slovenski liturgični glasbi je predstavljal prav njegov pokoncilski Novi mašni obred. V njegovi liturgični glasbi se čuti, da je za vsako noto stal z vsem svojim prepričanjem, svojo vero, svojim čutenjem in hrepenenji in da je vse njegovo notranje bogastvo mnogokrat dobesedno privrelo na notni papir in takoj romalo na preizkus v roke pevcev in na koprski kor. Velik del njegove liturgične glasbe presega njegov čas.”
Ivan Šček je dve leti pred smrtjo primerjal glasbo z najpopolnejšo človekovo govorico: “Glasba! To je najpopolnejši jezik, ki ga je človek odkril in ga še odkriva, da bi z njim izrazil vse, prav vse, kar je skrito in živi v njem samem: žalost, trpljenje, trenutki bojev in zmag, radosti in prešernega veselja (...) Svoj prostor najde v kakršnikoli družbeni ureditvi (...) To je pesem vekov in cvet zgodovine; ona raste iz bolečine kot iz radosti človeštva. Glasba je lahko samo dobra ali slaba, iskrena ali spekulativna. Če privre na dan kot nujen odraz človekove duše, bo tudi razumljiva (...) Zato mora umetnost odražati resnico in ne licemersko potvarjanje dejstev, čustev in družbe.”
Umetnostni zgodovinar Edvilijo Gardina se spominja: “Obiskal sem stolnico in v koru slišal topel in odločen glas Ivana Ščeka. Mož je vztrajno pozival k zbranosti maloštevilni razglašeni cerkveni zbor (...) V zadnjem času se vrstijo obletnice zaslužnih preminulih glasbenikov in odstrejo se zrcala spoznanj ter odsevi melodij mladostnih izzivov, ko smo vpijali kozmično harmonijo. Zgodi se tudi čudežni utrinek iz province, ko se v Panteon slovenske umetnosti dostojno in spoštljivo vključuje, tokrat ime skladatelja in pedagoga Ivana Ščeka. V nepozabnih popoldanskih urah, med zidovi imenitne palače ob Brolu, je v nas vnašal sakralnost glasbe in njene skrivnosti.”
Čas je tekel svojo pot. Hitro in zanesljivo. Kosmi senc in težkih oblakov so drseli proti obali življenja. Ščekova življenjska moč je kipela, ko je nekega dne zarezala novica, da je doživel srčni infarkt. Tistega januarja 1972 je svetloba medlo prodirala skozi okna in spoštljivo osvetljevala učilnice. Vladala je tišina. Znamenje vdanosti minevanju časa. Znamenje predaje Ščekovih notnih zapisov, znamenje predaje izzvenu Ščekovega klavirja.
Ivan Šček je slavil poklon življenju z umetnostjo, ki jo je nosil globoko v sebi - z glasbo. Izražal je to, kar je čutil. V ljubezni do glasbe je vzgajal ljubezen do glasbe pri mladih in - glasbo tudi ustvarjal! Slišal je glasbo za paravani vsakdanjosti. Usoda z njim ni bila ljubezniva. Umrl je, ko je bil star 47 let.
“Vsak umetnik mora vzgojiti svojo notranjost, da bo uglašen z okoljem, v katerem živi, in da bo pozvanjala ob vsakem pojavu, ki ga bo srečala na življenjski poti. Samo tako bo postal poslanec lepote in oznanjevalec resnica, vse ostalo pa je daleč od prave umetniške izpovedi,” je nekoč dejal.
Sin Matjaž Šček se spominja, da je na začetku svoje profesionalne glasbene poti nemalokrat pomislil, kako bi bilo lepo, če bi bil tudi oče z njim, da bi se lahko pogovarjala in filozofirala o glasbi: “Z njegovim odhodom je nastala velika praznina, ki jo v sebi nosim še danes. Nič in nihče je ni in je ne bo mogel zapolniti. Glasba je v življenju naše družine predstavljala veliko strast in seveda tudi intimni problem.”
Jernej Šček, skladateljev vnuk, je svojega dedka spoznal iz knjig in iz toplih besed njegovih učencev. Pravi, da ena sama ganjenost in spoštovanje vejeta iz njihovih pripovedi, “da je bil velikega srca, predan poklicu mladih, da je vztrajal, kjer so drugi obupali, da se je smejal, kjer so drugi jokali. Iz prebranega in slišanega sem se naučil razumeti in ceniti svojega dedka. Humanista, optimističnega pesimista, človeka ustne, govorjene besede, tiste, ki nastaja v dvoje. Nekaj tega sem tudi sam - očitno po njegovi zaslugi (...) Učitelj je svet v malem. Jot lisice v svežem snegu puščamo sledove. Sto let po rojstvu ... za Ivanom!”