Novice, članki in odmevi ...
Med Izolo in svetom: glasbena pot Mateja Bonina
Bobnič/La crida – Poletje/Estate 2025, Izolske (p)osebnosti/pecul/arita'(delle persone) isolane
Besedilo: Uredništvo
Foto: Luka Kaše
V svetu sodobne glasbe se redko pojavi ustvarjalec, ki s svojo umetniško vizijo na subtilen način presega meje žanrov in disciplin. Matej Bonin, mednarodno uveljavljeni in velikokrat nagrajeni skladatelj iz Izole, je prav tak umetnik. Z njim smo se pogovarjali o njegovih glasbenih začetkih, umetniški poti, ki ga vodi preko meja, ter ustvarjalnih izzivih, ki jih prinaša sodobna glasba.
Matej, vaši prvi koraki v svet glasbe so povezani z Izolo, kjer ste obiskovali podružnično glasbeno šolo. Kako se spominjate tega obdobja? Tistega obdobja se nadvse rad spominjam. V prostorih izolske glasbene šole sem preživel veliko časa, saj sem poleg obiskovanja pouka klavirja, nauka o glasbi in zbora stkal tudi prave prijateljske vezi, tako da je bila glasbena šola zame vsekakor prostor, kjer sem se počutil sprejetega.
Šolanje ste nadaljevali na koprski gimnaziji in se vzporedno glasbeno izobraževali, torej ste hkrati obiskovali dve srednji šoli. Ste že takrat začutili, da vas bo glasba spremljala tudi poklicno? Sprva ne tako zelo eksplicitno. Glasba je bila vedno pomemben del moje identitete, vedno je bilo prisotno petje, igranje, skratka, glasba je bila del mojega vsakdana. Vendar sem se šele v tretjem letniku srednješolskega glasbenega izobraževanja dokončno odločil, da bom glasbeni študij nadaljeval tudi po maturi. Takrat sem se tudi odločil, da želim svoj študij in glasbeno pot nadaljevati kot skladatelj.
Na Akademiji za glasbo v Ljubljani ste nato študirali kompozicijo pod mentorstvom Uroša Rojka in že med študijem za svoje dosežke prejeli univerzitetno Prešernovo nagrado. Vaš talent in delo so prepoznali tudi na Ministrstvu za kulturo in vas s štipendijo podprli pri nadaljnjem študiju. Zakaj ste izbrali ravno univerzo v Gradcu? Za študij v Gradcu sem se odločil predvsem zaradi profesorja Beata Furrerja, ki je tam poučeval in sem ga takrat kot skladatelja tudi zelo občudoval. Obenem je Univerza za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu ponujala magistrski program glasbeni teater, ki ga pri nas ni, kar me je še dodatno motiviralo pri izbiri nadaljnjega glasbenega izobraževanja.
Doma in v tujini sodelujete z mnogimi uveljavljenimi solisti in zasedbami, ne le z glasbeniki, temveč tudi z drugimi umetniki, literati, slikarji, arhitekti, plesalci ... Pred kratkim na primer s koreografinjo Ano Pandur. Od kod želja po interdisciplinarnosti? Od nekdaj sem iskal navdih in odgovore za glasbena iskanja v drugih kreativnih medijih poleg glasbe in zvoka. Ko sem študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani, je bil denimo tak medij film, kasneje pa vse bolj ples/gib, poezija in končno teater. Sedaj so moja udejstvovanja usmerjena prav v te medije — povezovanje glasbe z gibom in besedo, kar postane glasbeni teater. Trenutno denimo s koreografinjo Ano Pandur ter v sodelovanju z Glasbeno matico Ljubljana in Cankarjevim domom pripravljava glasbeno-plesno predstavo Lisičja luna; v njej nastopa nekaj več kot trideset otrok, profesionalna igralka in štirje profesionalni glasbeniki — tolkalci. Predstava bo premierno predstavljena 19. septembra v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. V takih projektih, ki so po svoji zasnovi zelo kompleksni, saj vključujejo veliko elementov, ki jih treba osmisliti, najbolj uživam.
Leta 2015, v prvih letih vašega mladostnega vzpona, vas je Mednarodna skladateljska tribuna Rostrum v Estoniji nagradila za simfonični prvenec Cancro – prvič v takrat skoraj 70 letih tribune je bilo izbrano delo slovenskega skladatelja. Kaj vam pomeni to priznanje? Predvsem mi je dalo neko novo legitimnost med glasbeno srenjo. Potrditev v mednarodnem prostoru mi je pomagala predvsem v domačem glasbenem okolju, da sem na podlagi te skladbe in nagrade, ki sem jo prejel zanjo, dobil nove priložnost za večje projekte, ne nazadnje tudi za priložnost poučevanja kot asistent za področje glasbene teorije na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer poučujem še danes kot docent za to področje.
Kakšen je občutek, ko vaša dela uprizarjajo na mednarodno najbolj uveljavljenih festivalih sodobne glasbe? Zagotovo mi laska, če je skladba lahko predstavljena na priznanih javnih odrih. Po drugi strani pa to prinaša določen pritisk, ki si ga ustvarim predvsem sam in je povečini neproduktiven. Zato poskušam svoj fokus raje usmeriti v samo vsebino projekta in se ukvarjati z izzivi, kako poskrbeti, da bo delo čim bolj kvalitetno, ne glede na okolje in kontekst, v katerem bo predstavljeno.
Maja ste sodelovali tudi pri virtualni zvočni instalaciji Simfonični gozd/Drevesni orkester. Gre za projekt raziskovanja interaktivnih zvokov narave v sklopu programa Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica - Gorica. Nam lahko poveste več o svoji Gozdni simfoniji? To je prav poseben projekt po zamisli Markusa Rindta, umetniškega vodje simfonikov iz Dresdna. Povabilo, da bi napisal glasbo, ki se bo predvajala med sprehajanjem in raziskovanjem parka Rafut, ki leži na meji z Gorico, je prišlo s strani orkestra. Sama izkušnja je zasnovana tako, da si lahko na pametne telefone naložite aplikacijo, ki skenira QR-kode – te so strateško postavljene na markantnih mestih v parku, ob zanimivih drevesih denimo. Z odkrivanjem teh QR-kod nato korak po koraku sestavljate zvočno paleto skladbe. Ko odkrijete vse QR-kode na poti, se vam v aplikaciji odklene celoten posnetek skladbe, ki sem jo napisal prav za ta kontekst sprehajanja po parku. Cilj je torej z zvokom ustvariti še bolj intenzivno in intimno izkušnjo parka, ki ga lahko doživite v nekoliko drugačni luči, kot bi ga sicer.
Kot ste omenili, ste docent na Akademiji za glasbo v Ljubljani in tudi profesor na umetniški gimnaziji v Kopru. Kako se znajdete v vlogi pedagoga? Moram priznati, da v pedagoškem delu zelo uživam. Doživljam ga kot vitalni del svoje skladateljske identitete, saj lahko prek vsebin, ki jih predavam, tudi sam rastem kot glasbenik. Delo s študenti, do nedavnega tudi z dijaki umetniške gimnazije v Kopru, mi predstavlja izziv, saj je vsaka generacija nekoliko drugačna. Počasi se začenja kazati tudi vedno večja generacijska razlika v letih med mano in študenti, ki jim predavam, zato mi je še toliko bolj dragoceno razumeti njihove miselne procese, vrednote in ambicije. Vsaka nova generacija prinaša nove potenciale, ki jih morda moja generacija vidi drugače, zato je velik privilegij biti v konstantnem stiku z mladimi, bodočimi profesionalci, ki bodo oblikovali glasbeni jutri.
Kaj bi svetovali mladim glasbenikom, ki sanjajo o podobni karierni poti? Predvsem iskreno reflektiranje lastnih hrepenenj, ki jim je treba dati prostor, da se ozvočijo in izrazijo. Prav tako tudi čim bolj iskreno poskušati razumeti glasbene govorice mojstrov preteklih obdobij, ker se v poznavanju teh kali vrlina, ki jo lahko kasneje s pridom uporabijo na svoji glasbeni poti. Hkrati pa moram poudariti, da tudi umetniki vstopamo na trg dela, zato je pomembno zavedanje, da romantična ideja umetnika kaj hitro trči ob realnost vsakodnevnih izzivov zagotavljanja finančne in socialne varnosti, kar je za mlade iz leta v leto bolj pereče vprašanje. Dandanes postaja skoraj že prava umetnost, kako sam poskrbeti za pogoje dela, ki omogočajo, da se sploh lahko predamo kreativnem delu v nekem varnem okolju, stran od distrakcij vsakdana. To je zagotovo nekaj, na kar se premalo opozarja mlade, ki šele vstopajo na pot profesionalnih glasbenikov.
Kakšne pa so vaše nadaljnje želje in cilji? Idej ne zmanjka, ravno obratno. Mislim, da je idej, kaj vse bi bilo zanimivo začeti ustvarjati, še preveč. Ampak, kot sem že povedal, velik izziv je ustvariti pogoje dela, saj je od tega odvisen tudi sam proces dela (ta je najpomembnejši) in ne nazadnje tudi končni rezultat. Zato so moje nadaljnje želje in cilji uspešno krmariti med izzivi vsakdanjosti, s katerimi se srečujemo prav vsi odrasli, hkrati pa imeti možnost pobega v nekoliko bolj idealistični in spontani svet kreativnega dela.
Besedilo: Uredništvo
Foto: Luka Kaše
V svetu sodobne glasbe se redko pojavi ustvarjalec, ki s svojo umetniško vizijo na subtilen način presega meje žanrov in disciplin. Matej Bonin, mednarodno uveljavljeni in velikokrat nagrajeni skladatelj iz Izole, je prav tak umetnik. Z njim smo se pogovarjali o njegovih glasbenih začetkih, umetniški poti, ki ga vodi preko meja, ter ustvarjalnih izzivih, ki jih prinaša sodobna glasba.
Matej, vaši prvi koraki v svet glasbe so povezani z Izolo, kjer ste obiskovali podružnično glasbeno šolo. Kako se spominjate tega obdobja? Tistega obdobja se nadvse rad spominjam. V prostorih izolske glasbene šole sem preživel veliko časa, saj sem poleg obiskovanja pouka klavirja, nauka o glasbi in zbora stkal tudi prave prijateljske vezi, tako da je bila glasbena šola zame vsekakor prostor, kjer sem se počutil sprejetega.
Šolanje ste nadaljevali na koprski gimnaziji in se vzporedno glasbeno izobraževali, torej ste hkrati obiskovali dve srednji šoli. Ste že takrat začutili, da vas bo glasba spremljala tudi poklicno? Sprva ne tako zelo eksplicitno. Glasba je bila vedno pomemben del moje identitete, vedno je bilo prisotno petje, igranje, skratka, glasba je bila del mojega vsakdana. Vendar sem se šele v tretjem letniku srednješolskega glasbenega izobraževanja dokončno odločil, da bom glasbeni študij nadaljeval tudi po maturi. Takrat sem se tudi odločil, da želim svoj študij in glasbeno pot nadaljevati kot skladatelj.
Na Akademiji za glasbo v Ljubljani ste nato študirali kompozicijo pod mentorstvom Uroša Rojka in že med študijem za svoje dosežke prejeli univerzitetno Prešernovo nagrado. Vaš talent in delo so prepoznali tudi na Ministrstvu za kulturo in vas s štipendijo podprli pri nadaljnjem študiju. Zakaj ste izbrali ravno univerzo v Gradcu? Za študij v Gradcu sem se odločil predvsem zaradi profesorja Beata Furrerja, ki je tam poučeval in sem ga takrat kot skladatelja tudi zelo občudoval. Obenem je Univerza za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu ponujala magistrski program glasbeni teater, ki ga pri nas ni, kar me je še dodatno motiviralo pri izbiri nadaljnjega glasbenega izobraževanja.
Doma in v tujini sodelujete z mnogimi uveljavljenimi solisti in zasedbami, ne le z glasbeniki, temveč tudi z drugimi umetniki, literati, slikarji, arhitekti, plesalci ... Pred kratkim na primer s koreografinjo Ano Pandur. Od kod želja po interdisciplinarnosti? Od nekdaj sem iskal navdih in odgovore za glasbena iskanja v drugih kreativnih medijih poleg glasbe in zvoka. Ko sem študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani, je bil denimo tak medij film, kasneje pa vse bolj ples/gib, poezija in končno teater. Sedaj so moja udejstvovanja usmerjena prav v te medije — povezovanje glasbe z gibom in besedo, kar postane glasbeni teater. Trenutno denimo s koreografinjo Ano Pandur ter v sodelovanju z Glasbeno matico Ljubljana in Cankarjevim domom pripravljava glasbeno-plesno predstavo Lisičja luna; v njej nastopa nekaj več kot trideset otrok, profesionalna igralka in štirje profesionalni glasbeniki — tolkalci. Predstava bo premierno predstavljena 19. septembra v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. V takih projektih, ki so po svoji zasnovi zelo kompleksni, saj vključujejo veliko elementov, ki jih treba osmisliti, najbolj uživam.
Leta 2015, v prvih letih vašega mladostnega vzpona, vas je Mednarodna skladateljska tribuna Rostrum v Estoniji nagradila za simfonični prvenec Cancro – prvič v takrat skoraj 70 letih tribune je bilo izbrano delo slovenskega skladatelja. Kaj vam pomeni to priznanje? Predvsem mi je dalo neko novo legitimnost med glasbeno srenjo. Potrditev v mednarodnem prostoru mi je pomagala predvsem v domačem glasbenem okolju, da sem na podlagi te skladbe in nagrade, ki sem jo prejel zanjo, dobil nove priložnost za večje projekte, ne nazadnje tudi za priložnost poučevanja kot asistent za področje glasbene teorije na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer poučujem še danes kot docent za to področje.
Kakšen je občutek, ko vaša dela uprizarjajo na mednarodno najbolj uveljavljenih festivalih sodobne glasbe? Zagotovo mi laska, če je skladba lahko predstavljena na priznanih javnih odrih. Po drugi strani pa to prinaša določen pritisk, ki si ga ustvarim predvsem sam in je povečini neproduktiven. Zato poskušam svoj fokus raje usmeriti v samo vsebino projekta in se ukvarjati z izzivi, kako poskrbeti, da bo delo čim bolj kvalitetno, ne glede na okolje in kontekst, v katerem bo predstavljeno.
Maja ste sodelovali tudi pri virtualni zvočni instalaciji Simfonični gozd/Drevesni orkester. Gre za projekt raziskovanja interaktivnih zvokov narave v sklopu programa Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica - Gorica. Nam lahko poveste več o svoji Gozdni simfoniji? To je prav poseben projekt po zamisli Markusa Rindta, umetniškega vodje simfonikov iz Dresdna. Povabilo, da bi napisal glasbo, ki se bo predvajala med sprehajanjem in raziskovanjem parka Rafut, ki leži na meji z Gorico, je prišlo s strani orkestra. Sama izkušnja je zasnovana tako, da si lahko na pametne telefone naložite aplikacijo, ki skenira QR-kode – te so strateško postavljene na markantnih mestih v parku, ob zanimivih drevesih denimo. Z odkrivanjem teh QR-kod nato korak po koraku sestavljate zvočno paleto skladbe. Ko odkrijete vse QR-kode na poti, se vam v aplikaciji odklene celoten posnetek skladbe, ki sem jo napisal prav za ta kontekst sprehajanja po parku. Cilj je torej z zvokom ustvariti še bolj intenzivno in intimno izkušnjo parka, ki ga lahko doživite v nekoliko drugačni luči, kot bi ga sicer.
Kot ste omenili, ste docent na Akademiji za glasbo v Ljubljani in tudi profesor na umetniški gimnaziji v Kopru. Kako se znajdete v vlogi pedagoga? Moram priznati, da v pedagoškem delu zelo uživam. Doživljam ga kot vitalni del svoje skladateljske identitete, saj lahko prek vsebin, ki jih predavam, tudi sam rastem kot glasbenik. Delo s študenti, do nedavnega tudi z dijaki umetniške gimnazije v Kopru, mi predstavlja izziv, saj je vsaka generacija nekoliko drugačna. Počasi se začenja kazati tudi vedno večja generacijska razlika v letih med mano in študenti, ki jim predavam, zato mi je še toliko bolj dragoceno razumeti njihove miselne procese, vrednote in ambicije. Vsaka nova generacija prinaša nove potenciale, ki jih morda moja generacija vidi drugače, zato je velik privilegij biti v konstantnem stiku z mladimi, bodočimi profesionalci, ki bodo oblikovali glasbeni jutri.
Kaj bi svetovali mladim glasbenikom, ki sanjajo o podobni karierni poti? Predvsem iskreno reflektiranje lastnih hrepenenj, ki jim je treba dati prostor, da se ozvočijo in izrazijo. Prav tako tudi čim bolj iskreno poskušati razumeti glasbene govorice mojstrov preteklih obdobij, ker se v poznavanju teh kali vrlina, ki jo lahko kasneje s pridom uporabijo na svoji glasbeni poti. Hkrati pa moram poudariti, da tudi umetniki vstopamo na trg dela, zato je pomembno zavedanje, da romantična ideja umetnika kaj hitro trči ob realnost vsakodnevnih izzivov zagotavljanja finančne in socialne varnosti, kar je za mlade iz leta v leto bolj pereče vprašanje. Dandanes postaja skoraj že prava umetnost, kako sam poskrbeti za pogoje dela, ki omogočajo, da se sploh lahko predamo kreativnem delu v nekem varnem okolju, stran od distrakcij vsakdana. To je zagotovo nekaj, na kar se premalo opozarja mlade, ki šele vstopajo na pot profesionalnih glasbenikov.
Kakšne pa so vaše nadaljnje želje in cilji? Idej ne zmanjka, ravno obratno. Mislim, da je idej, kaj vse bi bilo zanimivo začeti ustvarjati, še preveč. Ampak, kot sem že povedal, velik izziv je ustvariti pogoje dela, saj je od tega odvisen tudi sam proces dela (ta je najpomembnejši) in ne nazadnje tudi končni rezultat. Zato so moje nadaljnje želje in cilji uspešno krmariti med izzivi vsakdanjosti, s katerimi se srečujemo prav vsi odrasli, hkrati pa imeti možnost pobega v nekoliko bolj idealistični in spontani svet kreativnega dela.